Župnija Vstalega Jezusa

Skupno življenje

Neomajno zavzema svoje mesto v krogu bratov in vsem predstavlja živi očitek. Ravno tako, kot da b bil on sam ustvarjalec skupnosti, kot da bi ljudi povezovala njegova sanjska podoba. Kar se ne zgodi v skladu z njegovo voljo, pripisuje človeški šibkosti. Če se njegova podoba razblinja, je prepričan, da propada skupnost. Tako postane najprej tožnik svojih bratov, nato tožnik Boga in navsezadnje obupani tožnik samega sebe.

Ker pa je Bog edini postavil temelj naše skupnosti, ker nas je Bog že zdavnaj, preden smo začeli živeti z drugimi kristjani, v Jezusu Kristusu z njimi združil v eno telo, naša drža ni v zahtevanju, temveč v sprejemanju skupnega življenja z drugimi kristjani in v zahvaljevanju zanj. Bogu se zahvaljujemo za vse, kar je storil za nas. Bogu se zahvaljujemo za brate, ki sledijo njegovemu klicu in živijo iz njegovega odpuščanja in njegove obljube. Ne pritožujemo se nad tem, česar nam Bog ne daje, temveč se zahvaljujemo za vse, kar nam daje vsak dan. In mar to, kar nam je dano, ne zadošča: bratje, ki v grehu in stiski živijo in hodijo z nami v blagoslovu njegove milosti?

Je mar Božji dar kaj manj kot nekaj neizmerno velikega, pa tudi če krščanska skupnost preživlja težke, stiske polne dneve? Ali ni tudi tam, kjer greh in nerazumevanje bremenita skupno življenje, ali ni tudi brat, ki greši, še vedno brat, s katerim skupaj živim v Kristusovi besedi, in ali ni prav njegov greh zame spodbuda, da se zahvaljujem Bogu, ki obema daje možnost živeti iz njegove usmiljene ljubezni v Jezusu Kristusu? Ali ni tako ravno ura največjega razočaranja nad bratom zame izredno zdravilna, saj mi daje jasno spoznanje o tem, da nihče od naju ne more živeti iz lastnih besed ali dejanj, temveč izključno iz ene besede in enega dejanja, ki naju povezuje v resnici, namreč iz odpuščanja grehov v Jezusu Kristusu?