Govori ob slovesu prvega fužinskega župnika Janeza Riharja

Dragi gospod Janez!

Pisalo se je leto 1988. V največjem novozgrajenem stanovanjskem naselju v Ljubljani, na Fužinah, je bila po vaši zaslugi 3.4. ustanovljena župnija Vstalega Jezusa. V letih prej ste tam skoraj kot po čudežu kupili košček zemlje s staro hišo, ki ste jo predelali v svetišče. Župnija je sprva kar vrvela od živžava. Otrokom ste v začetku, zlasti ob lepem vremenu, versko znanje podajali kar na deskah in tramovih ob gradbišču. Vsako leto ste jih k prvemu obhajilu in birmi pospremili več kot 70 ter jih prej pripravili na prejem zakramentov. Imeli ste dela čez glavo, pa ste vseeno kot poseben blagoslov doživljali majske šmarnice. Cerkev je bila v tem mesecu, tudi ob delavnikih, vsaj enkrat na dan, nabito polna, petje otrok je odmevalo daleč naokrog, Bogu pa so se na vašo pobudo dvigale njihove preproste, a prisrčne prošnje.

Posebno ganljiva so bila praznovanja velike noči z vašo alelujo ob praznem Božjem grobu in procesijo skozi naselje, ki se je prebujalo. Močno ste se zavedali pomena zakonskih skupin za družine, zato niste oklevali in prvo zakonsko občestvo na prvo srečanje povabili kar preko telefona. V naslednjih nekaj letih so nastala še tri nova. Mlade fante ste vzgajali v predane ministrante, zato jih pri svetih mašah skoraj nikoli ni manjkalo. Veščine strežbe pri oltarju in v prijateljstvu z njimi ste poglabljali na rednih tedenskih srečanjih. Zanje ste organizirali izlete, celo na Triglav in v Gardaland. Z vašo pomočjo in podporo so na Fužinah začeli delovati tudi skavti in župnijska Karitas in še bi lahko naštevali. Bogu hvala za vaše življenje in številne talente, s katerimi vas je obdaril. Občudovali smo vašo praktičnost. Marsikoga sta okužili vaše veselje do fotografije in ljubezen do pisane besede. Bili ste zgled pokončnega kristjana, oznanjevalca resnice, ponosnega Slovenca in zvestega duhovnika. Živeli ste skromno, z veliko hvaležnostjo in v veri Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.

Dragi gospod Janez! Hvala vam, ker ste se odzvali na Njegov klic. Hvala za vse, kar ste nam dali v 14. letih opravljanja svojega duhovniškega poslanstva na Fužinah. Hvala, ker ste nas naučili, da je vsaka preizkušnja z Bogom rešljiva. Verjamem, da ste že v Očetovem objemu in da z nebeških višav zrete na naš domovino in njene gore, ki ste jih imeli tako radi. Verjamemo, da boste od tam spremljali tudi naše majhno občestvo in prosili, naj se še naprej, četudi v skromnem številu, zbira v Njegovem imenu in pričuje za Jezusa sredi mestnih blokov. Če boste dobro prisluhnili, boste iz ne povsem klasično postavljene cerkve ob teniških igriščih, v kateri ste pustili velik pečat, tu in tam še ujeli ljudsko petje. Češčena si Marija, je angelski glas, bo zadnja ura bila, Marija prid' po nas. Mi se bomo ob tej melodiji zagotovo spomnili na vas.

Počivajte v miru!

Župljani s Fužin.
(govor je prebral Boris Škrlec)

.
.
.

Dragi bratje duhovniki, spoštovani sorodniki, prijatelji, dragi predstavniki župnij, na katerih je pokojni duhovnik Janez deloval. Drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

Vsem izrekam sožalje in prosim dobrega Boga, naj v teh trenutkih krepi našo vero v vstajenje in življenje. Pokojni duhovnik Janez se je kot četrti od petih otrok v družini očeta Franca in mame Ane, rojene Božnar, rodil 23. avgusta 1942, tukaj v Polhovem Gradcu. Prihodnji mesec bi torej dopolnil 82 let.

Po osnovni šoli je šel v srednjo versko šolo v Pazin, kamor je v tisti časih hodilo veliko slovenskih kandidatov za duhovništvo. Leta 1960 je maturiral in se vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. V Ljubljani je bil tudi posvečen in sicer 29. junija 1966. Vmes pa je moral še na služenje vojaškega roka v Titovo Užice in v Subotico.

Po novi maši je bil od 15. avgusta 1967, ko je izpolnil vse obveznosti na teološki fakulteti, najprej kaplan v župniji Ljubljana - Polje. Za veliki šmaren 1972 je bil imenovan za župnijskega upravitelja Ljubljana - Moste, kjer je leta 1984 postal župnik. Čez štiri leta, 1988 se je preselil v soseščino v župnijo Ljubljana - Fužine, ki jo je sam ustanovil in v kateri je ostal do leta 2002, ko je šel za župnika na Gorenjsko v župnijo Podbrezje. Ko zaradi zdravstvenih težav ni mogel več opravljati službe župnika, se je 11. aprila 2016 odpovedal tudi župniji Podbrezje in se naselil v Zavodu sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju. V sedmih letih za god sv. Marka, 25. aprila 2023, pa je bil sprejet v Duhovniški dom na Lepem potu v Ljubljani. V ponedeljek 8. julija je bilo v Duhovniškemu domu vse pripravljeno na praznovanje duhovniških jubilejev in temu praznovanju se je na poseben način pridružil g. Janez Rihar, saj je v zgodnjih jutranjih urah tega dneva v tem domu umrl.

Kaj je večji duhovniški jubilej, kot trenutek, ko se duhovnik popolnoma združi s svojim Gospodom. Pri slovesni sveti maši z jubilanti, njihovimi sorodniki in prijatelji, pa tudi z drugimi duhovniki smo ga pridružili Gospodovi daritvi Nebeškemu Očetu.

Njegove sposobnosti dokazujejo tudi službe in naslovi, ki jih je prejel. Že marca 1971 je še kot kaplan v Mostah postal član Škofijskega pastoralnega sveta in v njem sodeloval pri načrtovanju pastoralnega dela v nadškofiji. Leta 2002, ko je šel na svoje zadnje župnijsko mesto v Podbrezje, je bil imenovan za monsignorja.

Čeprav bodo o njegovem delu na različnih področjih gotovo spregovorili še drugi, naj vendarle na kratko omenim na katerih področjih je bil pokojni duhovnik Janez še posebej dejaven. Ko je bil še čisto majhen, je moral z vsemi brati in sestrami skupaj z mamo spoznavati, kaj pomeni živeti brez očeta. Oče se je pred nasilno smrtjo pred koncem vojne umaknil v tujino in doma so zanj neutrudno molili za njegovo vrnitev. Trikrat na dan je vsa družina molila, da bi se oče vrnil iz tujine. Po desetih letih je ta molitev obrodila sad. Vendar ta molitev ni obrodila samo sad očetove vrnitve, ampak je bil to čas, ki je v Janezu oblikoval izostren občutek za slovenske izseljence po svetu. Že pred osamosvojitvijo je v Argentino poslal približno dve toni slovenskih knjig. Leta 1990 je ponovno oživel Rafaelovo družbo – Središče Slovencev po svetu, ki po vojni ni smela delovati. Ravnatelj te ustanove je bil kar 17 let, do leta 2007. Njegova skrb in ljubezen za slovenske izseljence, ga je tudi pripeljala na Brezje k Mariji Pomagaj. Želel je, da bi ti Slovenci, ki so pogosto s seboj v tujino nesli samo podobo Marije Pomagaj, zanesljivo v srcu, marsikdo tudi na podobici ali podobi, da bi pri Kraljici Slovencev imeli svoj spomenik. Ker sem bil v tistem času rektor bazilike Marije Pomagaj, sva se s pokojnim g. Janezom večkrat srečala in pripravljala to obeležje. Po iskanju soglasji in usklajevanju različnih mnenj, smo se odločili, da pred kapelo Marije Pomagaj namestimo ploščo z napisom: »Mi, ki živimo daleč v tujini, k Tebi se vračamo polni želja, mi, ki umrli smo daleč od doma, v srcu nosili smo tebe Gospa, prosi za ene in druge Boga.« Na dnu pa pojasnilo kdo s tako ganljivo molitvijo nagovarja Gospo: Verni Slovenci z vsega sveta, junij 1995

Že od študentskih let naprej je Janez kazal in negoval čut za lepoto. Iskal jo je skozi objektiv fotoaparata. Veliko teh fotografiji je bilo objavljenih v reviji Ognjišče. Skoraj ni bilo revije v kateri ne bi bilo vsaj nekaj njegovih fotografiji in čut za lepo moremo odkrivati tudi v ureditvi in opremi bogoslužnih prostorov, ki jih je zgradil in za katere je skrbel. Na prvem mestu je to župnijska cerkev v Mostah, ki jo zgradil med letoma 1979 in 1981. Takoj za tem je začel razmišljati o novem pastoralnem prostoru na Fužinah, kjer po iskanju različnih možnostih kupijo stanovanjsko hišo, jo preuredijo in v njenih prostorih je zaživela nova župnija Ljubljana – Fužine, posvečena Vstalemu Jezusu. Njegovo veliko delavnost in smisel za lepo pa lahko občudujemo tudi v skrbi za lepoto Božje hiše v Podbrezjah, kakor tudi cerkvice na bližnjem Taboru.

Ob tem bi človek lahko dobil nekakšen občutek, da se je Janez Rihar posebej ukvarjal z zidovi. Pa ni tako. Na ta način je skupaj z župnijskim občestvom, kjer je bil župnik, gradil občestvo, ko je skrbel za prostor v katerem to občestvo živi in moli, v katerem rastejo kot Božji otroci in med seboj kot bratje in sestre. In ljudje so njegovo delo opazili. Na mnoge načine so mu rekli hvala. Za večino teh zahval seveda ne vemo, ker so bile izrečene osebno in z veliko hvaležnostjo. So pa tudi zahvale, ki so morda trajnejše in sežejo dlje v prostor. Tako so mu v Podbrezjah podelili spominsko priznanje občine Naklo, saj je kakor so povedali, od 2002, ko je prišel v Podbrezje, poleg pastoralne službe, ves čas deloval tudi na področju ohranjanju kulturne dediščine v kraju. Po njegovi zaslugi pa se je v Podbrezjah naredilo marsikaj , kar je videti in še več tistega, kar se je zapisalo v srca in spomine Podbrežanom. Pokojni g. Janez je bil tudi med prejemniki Ehrlichovega priznanja in medalj za leto 2017, saj je bilo kot izhaja iz utemeljitve njegovo duhovniško služenje zaznamovano z veliko ljubeznijo in skrbjo za Slovence po svetu in zamejstvu. Pred nami je torej duhovnikovo življenje za katerega bi lahko rekli, da je v dejanja prevedel Jezusova naročila iz današnjega evangelija: »Pojdite in oznanjajte. Oznanjajte ga z dejanjem, ozdravljajte, obujajte, očiščujte, izganjajte. Pojdite tja, kjer so bolezen, smrt, gobavost, obsedenost. Pojdite med ljudi, ki se jim drugi izogibajo, ki jih odrivajo. Pojdite med ljudi, ki jim družba ne priznava dostojanstva in jih ne sprejema. Pojdite mednje in prinašajte kraljestvo.« A za takšno delovanje Jezusov duhovnik potrebuje tisto svobodo, v kateri je Jezus spregovoril v nadaljevanju.

»Ne jemljite denarja v svoje pasove, ne nosite torbe, ne imejte dveh sukenj.« To je svoboda tistega, ki ga je za svobodo osvobodil Kristus in za svojo svobodo živi v Kristusu. Njegove svobode ničesar ne ogroža, dokler je zvest Kristusovi besedi. V tej svobodi ne čuti nobene potrebe ,da bi begal, begal od hiše do hiše, od župnije do župnije, od človeka do človeka, od ene teološke novotarije do druge. Povsod je ostal, dokler s škofovim dekretom ni odpotoval v drugo hišo, drugo župnijo, drugim ljudem, a v isti svobodi v Kristusu.

Spoštovani g. Janez! V imenu nadškofije se ti zahvaljujem za zgled duhovniškega življenja, ki ga vsi tako zelo potrebujemo. Zahvaljujem se tudi vsem, ki so ti v življenju storili kaj dobrega, zlasti osebju Zavoda sv. Martina in seveda nazadnje v Duhovniškemu domu na Lepem potu. Naj Bog vsem povrne za vsa dela dobrote in pozornosti do pokojnega Janeza. Ko so bili duhovniki škofjeloške dekanije nekoč na obisku v Srednji vasi, so obiskali tudi Janeza v tamkajšnjem domu. Ob slovesu jih je Janez pogledal in rekel: »Ne pozabite me!« Samo to - Ne pozabite me! Strah zaradi napredujoče bolezni v kateri je sam začel pozabljati, prošnja za bližino? Bog ve.

Dragi gospod Janez! Obljubim, da te ne bomo pozabili. Obljubim, da bomo skrbeli za tvoj grob od tvojih domačih, saj boš ležal v grobu svoje družine. Obljubim, da bomo molili za tvojo spokojno večnost. Obljubim, da se bomo povezovali s teboj pri daritvah sv. maše. Ne bomo te pozabili. Pa tudi ti, dragi Janez nas ne pozabi. Večnemu Očetu priporočaj potrebe vseh ljudi, med katerimi si bil pastir, pa tudi potrebe te krajevne Cerkve, v kateri si odgovoril na Božje povabilo in zvesto vztrajal do konca. Naj se na tebi izpolni beseda preroka Ozeja in naj te Gospod dobrohotno vzame v svoje naročje. Amen

(homilija nadškof Stanislav Zore)

.
.
.

Stric Janez!

Spomini, spomini, koliko jih je. Bil je preprosto naš, del naše družine, ki ga je samoumevno sprejemala z vsem, kar je bil. Šele ko malo od daleč pogledam nanj, vidim, da pa le ni bilo tako samoumevno, da smo ga imeli. Da je s svojim duhovniškim srcem zelo bogatil družino, kamor se je rad vračal in da je bil za nas velik Božji dar.

Kako v nekaj povedih strniti vse, kar smo ob njem in preko njega doživeli? Bil je človek, ki je neznansko ljubil življenje. Bil je pogumen, neustrašen, zagnan in poln vedno novih idej in domislic. Bil je ves pristen in skrajno pošten, zavezan resnici. Ob nedeljah je rad prihajal v Polhov Gradec, sam ali s kaplanom. Svojo mamo je do zadnjega zvesto obiskoval in ji prinašal Božjo tolažbo - obhajilo. Tudi obe družini svojih bratov je imel zelo rad. Veselil se je rojstev nečakov in kasneje pranečakov. In čeprav je le teh čez 30, je vse poznal po imenu. Ko smo bili nečaki še majhni, nas je včasih vzel s seboj na počitnice. Zaradi njega smo bili deležni nekaterih doživetij, ki bi jih brez njega ne bilo. Gore – z nepozabno Planino pri Jezeru, in morske dogodivščine. Tista nepozabna oranžna Diana, s katero nas je po zasilni brvi prepeljal čez prekopano gozdno pot s Planine Blato. Z mlajšimi med nami je osvajal bližnji Severjev grič in se hladil v brzicah Božne, ki teče mimo domače hiše. Nismo videli v stričevo srce, a naklonjenost se je razodevala v veselju in pozornosti do vsakega izmed nas. Ko je pred leti eden od pranečakov padel z nevarne višine, je – bil je ravno v tujini, molil zanj/zanjo na grobu otrokovega krstnega zavetnika. V brevirju je imel podobico redovniških zaobljub svojih nečakinj. Do zadnjega, če je le mogel, se je udeleževal krstov in porok, obred pa je iz spoštovanja vedno prepustil domačemu župniku. Pa njegova posvetila ob podarjenih knjigah, vedno kratka in s pomenljivim sporočilom. Koliko znanstev in prijateljstev se je spletlo preko njega. Koliko obedov in prelepih večerov stkanih iz petja in pogovorov, tudi takih ko smo še v primežu prejšnjega režima najprej previdno zaprl okna. Avti s tujo registracijo pred hišo so bili takrat sumljivi, mi pa smo uživali v premlevanju slovenske zgodovine in prihodnosti, razmer znotraj domovine, v zamejstvu in zdomstvu, sanjali le v fantaziji uresničljive sanje o svobodni Sloveniji. S stricem je v naš dom preroško zavel tudi skavtski duh. Še pred so v Sloveniji ponovno zaživeli, je na Pristavškem polju taborila skupina iz zamejstva. Za nas je bil stric kot zaprta skrinjica, a njegova dejanja so razodevala njegovo veliko bogastvo. S svojo vero in odnosom z Bogom se ni ponašal, a razodeval ju je s svojo zvestobo, tu in tam s pričevanjem in dejstvom - Dobro se je priporočati svetemu Jožefu. Ko je bilo treba poravnati zapadli obrok ob gradnji cerkve, se je zjutraj v poštnem nabiralniku znašla kuverta z ravno pravim zneskom. Ali pred leti, ko je voljno sprejel neozdravljivo breme bolezni, čeprav je bil še poln moči.

Ne spominjamo se, da bi govoril o Mariji, a vzklik na novomašni podobici je izražal njegovo zaupanje Marija, pomagaj!
Globoko je cenil slovenske mučence. Preden se je širše govorilo o Lojzetu Grozdetu, je poskrbel za prvi preprost lesen križ na kraju njegove mučeniške smrti. In ob zatonu življenja je v kapeli doma svetega Martina skupaj z blaženim Lojzetom izpovedoval, da je evharistija sonce njegovega življenja.

Več kot besede, je povedal čvrst stisk roke in njegov optimističen »Bo«. Le kaj je imel v mislih, ko ga je dan pred odhodom v večnost, že ves opešan, a z jasnim in mirnim pogledom, komaj zaznavno še zadnjič dahnil. Med nami ni bil ne pridigar ne katehet, a kaj vse nam je sporočal s svojo ljubeznijo do narave. Z odprtim očesom za očitne in tiste drobne, komaj opazne lepote stvarstva, ki jih je spretno lovil v fotografski objektiv in potem fotografije tudi sam razvijal. Prav njemu se lahko zahvalimo za velik del fotografij iz našega otroštva.

Najbrž ni zapel kaj več kot Gospod, usmili se pri maši – vsaj mi ga nismo slišali, a naše petje je poslušal neskončno rad in nas je pri tem spodbujal. Bil je še v Mostah, ko je v skrbi za slovensko narodno in družinsko pesem prirejal srečanja Družina poje.

Ne vemo, koliko je bral, a s knjigami je bil založen do zadnjega. Knjigo je rad podaril, vneto jih je razširjal pri svojem pastoralnem delu. V skrbi za slovensko besedo je v Argentino odpotovalo nešteto paketov. Njegovo veliko veselje so bili morje, gore in kolo. Sam Bog ve, koliko je prekolesaril po domovini in na tujem. Začel je že v bogoslovnih letih in na svojo novo mašo, ki jo je obhajal na dan posvečenja, se je pripeljal kar s kolesom. Tudi kasneje se je pogosto s kolesom pripeljal v Polhov Gradec.

Dragi stric Janez. V zadnjih letih si skoraj ob vsakem obisku katerega od domačih izrazil prošnjo, da bi šel rad domov. Je bil v tem hrepenenju le spomin na korenine in zibelko življenja? Ali pa je v njem odseval tudi klic večnega doma? Kakorkoli je že bilo, verjamemo in zaupamo, da je zdaj tvoje hrepenenje uslišano in da lahko s polnim srcem poješ »Končani zdaj so boji, pri Tebi sem doma.» Ob koncu bi se rada v imenu vseh sorodnikov iskreno zahvalila osebju doma svetega Martina v Bohinju ter domu Mane nobiscum, posebej sestri Jerneji in sestri Karmen, ki sta mu stali ob strani prav do zadnjega diha. Naj Bog vsem v obilju vse poplača.

(govor nečakinje Janeza Riharja)

.
.
.

Nekaj besed v slovo našemu dragemu Janezu!

Kdo je bil Janez Rihar smo že slišali. Veliko je imel vero, iz katere je črpal. Notranje gibalo mnogovrstnega Janezovega dela pa moremo videti v njegovem srečanju s karizmo edinosti. Iz nje je živel predvsem v redni povezanosti z duhovniki. Po značaju je bil odločeni in vztrajen, a se je nebeškemu podobarju dal vedno na razpolago. Da ga je zlasti v zadnjem desetletju zemeljskega življenja oblikoval kot glino za umetnino za večnost. Ko ni mogel več skrbeti zase in za ljudi, je ponižno priznal svojo nemoč in se na prijateljevo spodbudo odločil, da gre v dom Svetega Martina v Srednji vasi, potem pa je prišel, kot smo slišali, v dom Mane nobiscum v Ljubljani. S tem se je pridružil Jezusu, ki na križu vpije: Moj Bog, zakaj si me zapustil. Janez je znal prenašati trpljenje in nikoli ni tožil. V zlati maši, obhajal jo je že v Bohinju, je v njem kraljevala ena sama misel. Samo v Bogu se spočije moja duša.

Mnogi duhovniki, posebno iz Marijinega dela, se ga z veseljem in hvaležnostjo spominjamo. Koliko skupnih korakov smo naredili. Kako je vedno bolj v njem delovala Božja milost, vse človeško pa je izginilo. Pri nekem obisku mi je rekel: »Veš, o čem razmišljam? Kako bo, ko se bom srečal z Gospodom?« Večkrat mi prihaja to na misel in se veselim. In drugič je rekel: »Kako lepo bo šele v nebesih, če je že na Zemlji tako lepo. » Sedaj se je to uresničilo in Janez že dela za nas. Da bi tudi mi živeli za Boga in živeli vedno tisto, kar je najpomembnejše, Bog in njegova volja. Naj ga Jezus med nami, kateremu je zgradil ne samo cerkve, zidane iz kamna, ampak žive Cerkve Jezusa med nami, ki jih je v življenju vsak dan vzpostavljal, nagradi s polnostjo občestva z Očetom in Svetim Duhom.

Nasvidenje Janez.

(govor duhovnik Dragan Adam) .
.
.
.

So dnevi in so datumi, ki so me za vedno zaznamovali. Med te spada 15.8.1980, ko me je v moščanskem župnišču, na mojem prvem kaplanskem mestu sprejel župnik Janez Rihar. Bil je v najboljših letih, ni jih imel niti 40. Nadškof Pogačnik ga je poslal v Moste z jasno nalogo: Postavi novo cerkev. V tridnevnici pred posvetitvijo je Janezov predhodnik v Mostah Pavel Uršič nasmejal navzoče z besedami: »Cerkve ni postavil ne Turšič, ne Uršič ampak Rihar.« Takoj po prihodu v Moste sem čutil, da je Janez v komuniciranju preprost, neposreden in jasen. Ni se namreč izražal v dvoumnih podtonih. In kar me je posebej navduševalo, iz Janeza je odsevala katoliška normalnost. V Mostah je bilo tisto poletje vse docela neobičajno. Ostanke porušene lesene cerkve svete Družine iz leta 1935 so odpeljali že eno leto prej. Na njenem mestu pa je stalo betonsko zidovje nove cerkve. V prostorih, po katerih me je Janez vodil, sem povsod naletel na podpornike in opaže, ki so držali mogočno konstrukcijo, tako da nisem imel nobene predstave, kakšna cerkev dejansko bo. Janez je želel župljane čimprej udomačiti v še nedokončani cerkvi, zato je med grobimi zidovi kleti že spomladi 1980 z njimi obhajal vstajenjsko sveto mašo. In nato isto leto še božično polnočnico. Ker ni bilo oken, sem se tisti božič pošteno prehladil. Do posvetitve cerkve 27.12.1981 smo imeli vse svete maše v prvem nadstropju župnišča. To je bila nepozabna izkušnja. Kako tudi v skromnih razmerah, podobnim betlehemski štalici, raste župnijsko občestvo. Ob koncu poletja 1980 so se iz opaže v pokazali trije stožci, največji med njimi nad glavno ladjo. Janez je v nekem trenutku ugotovil, da projektant ni mislil na neke ključne podrobnosti prezračevanja. Nekje si je sposodil vrtalni stroj. Nekaj dni zapored sva na vročem soncu na najvišjih točkah stožcev prebijala železobetonsko konstrukcijo. Skozi te odprtine se v poletni vročini sedaj odvaja vroči zrak. Ta detajl omenjam zato, ker sem se v letih od 2000-2013, ko sem bil župnik v Mostah, Bogu neštetokrat zahvaljeval za Janezovo graditeljsko logiko. Nobene cerkve ne poznam, ki bi bila tako funkcionalna, toplotno izolirana in tako enostavna in poceni za vzdrževanje. Janez ni bil mojster samo v izgrajevanju tehnične dovršenosti ampak župnikom v Novi Gorici, ki je v tem mestu istočasno gradil cerkev, sta pred začetkom gradnje je imel izostren pastoralni oznanjevalni koncept. Z Gašperjem Rudolfom, svojim prijateljem, sta pred začetkom gradenj pregledala vrsto novogradenj v Nemčiji, Avstriji, Italiji in še kje. Osrednji bogoslužni prostor je Janez zasnoval zares izvirno. Tako da ga je mogoče s kvadratnim glinenim oltarjem in minimalnim posegom uporabljati ali kot delavniško kapelo, glavno ladjo za manjše praznike in oba dela skupaj za nedeljske svete maše. Posebej pa je vse navduševal prostor za majhne otroke, ki ga je bilo mogoče uporabljati večnamensko. Janez je bil ljubitelj fotografije. Temnico za razvijanje filmov si je naredil kar v kopalnici. Verjetno niti sam ni vedel ,koliko njegovih fotografij so uredniki cerkvenih revij dali prostor na svojih straneh. Janez je bil vedoželjen in velik ljubitelj knjig. Z njimi je napolnil vse kotičke svojega stanovanja. Rad jih kje podarjal. Vsako leto pa je v preddverju cerkve pripravil tudi razstavo najnovejših edicij.

Nepozabni zame so nedeljski popoldnevi, ko me je Janez peljal na kosilo v domači kraj. Izmenično so bili na kosilu v matični hiši pri njegovi mami in v začetku tudi pri še živem očetu in pri družini njegovega brata Jožeta. Med nami se je spletlo iskreno prijateljstvo, ki traja še danes. Janezovi sorodniki so veliki domoljubi. To so ob tistih lepih nedeljskih popoldnevih izpovedovali tudi s petjem , ki sem se mu z veseljem pridružil. Nekakšen drugi pastoralni center za Janeza je bilo župnišče v Davči. Tam smo imeli razširjene seje ŽPS, duhovne vikende za mladinske skupine in zakonce. Prav Janez me je uvedel v duhovno in kulturno dediščino prebivalstva v vaseh Polhograjskih hribov. Pod njegovim vplivom še danes, ko med sprehodi obiskujem te kraje, občudujem velike samotne kmetije, visoko zidane hiše in gospodarska poslopja, predvsem pa pripadnost teh ljudi katolištvu in slovenstvu ter njihov ponos, trdnost in samobitnost.

Naj omenim še en čudež. Leta 1981 in 1982 sva z Janezom hodila po Fužinah in iskala primeren kletni prostor za verouk, v kateri od tamkajšnjih stolpnic ali blokov. Ko sva že izgubljala upanje, je na vratih župnišča pozvonila mama enega od ministrantov in povedala, da je sosedovo hiša naprodaj. Neverjetno je bilo predvsem to, da je imel oficir JLA pooblastilo 16 solastnikov, da sam lahko izvede prodajo. Na Janezovo pobudo je nadškofija takoj odreagirala, hišo odkupila in tako je tam v kratkem času nastala nova župnija.

Janez je bil duhovništvu predan z vsem svojim bitjem. Vse kar je delal in razmišljal, je bilo usmerjeno v rast Božjega kraljestva v njem samem in v okoljih, kjer je deloval. Kljub poudarjenemu smislu za delovanje svetlih izročil katolištva in slovenstva, je bil Janez zelo sodoben duhovnik. Pobožen in odprt za novo, človek koncila, ki ga je ponotranjil do zadnjega vlakna svojega bitja, zato se je toliko veselil vsakoletnega katehetskega tečaja na Mirenskem gradu.
Naj se Janez po desetletjih zvestega služenja veseli ponovnega srečanja z očetom, ki ga je po vojni tako pogrešal, in srečanja z vsemi, ki jih je imel rad in jim predano služil.

govor duhovnik Milan Knep

.
.
.

Tako plemenitemu in dobremu duhovniku Janezu dolgujemo tudi veliko zahvalo za njegovo veliko srce za Slovence po svetu in v imenu slovenskih izseljenskih duhovnikov bi rad tu izrekel, poudaril tisto njegovo srčno željo in tudi delo, ki ga je vložil v obnovo dela Rafaelove družbe, ki je nekako prevzela nalogo, da domača Cerkev, Cerkev na Slovenskem prevzame v strukturah odgovornosti za Slovence po svetu. Rafaelova družba je bila namreč s prihodom komunizma odpravljena, nikoli uradno ukinjena, a nihče ni mogel delovati. Delovanje Rafaelove družbe je bilo prej tako bogato in izrazito povezovalno med Slovenci v domovini, zamejstvu in po svetu. Janez je to vedel in se odločil, da se to obnovi. Nekateri so mu sicer govorili, da je zastarelo ime, da je to težko obujati, da nihče ne bo razumel. Izkazalo se je, da so Rafaelovo družbo kmalu (s)poznali iz del, ki jih je Janez začel opravljati in ko je postal direktor oz. voditelj Rafaelove družbe.

V imenu vseh duhovnikov, ki delujejo po svetu in vernikov, ki so doživeli njega, tudi ob njegovih obiskih, velik Boglonaj.

In še ena zelo osebna izkušnja - dobrih 14 pred njegovim odhodom v večnost, sem ga obiskal in mislim, da me je spoznal. Ni rekel besede, ampak tisti njegov nasmeh je povedal vse. O njegovi zavzetosti, dobroti, pastoralni zavzetosti doma in zunaj domovine za naš narod.

Bogu hvala zanj.

govor duhovnik Janez Pucelj

.
.
.

Ko je v začetku tega tedna pred večerno mašo, pred vhodom cerkve Svete družine v Mostah stala manjša skupina ljudi, je nemo zrlo v sporočilo da je odšel Janez Rihar, duhovnik ljubljanske nadškofije.

Janez Rihar je bil za Moščane prav poseben duhovni pastir. V skoraj 90. letni zgodovini župnije Ljubljana Moste, je bil prav on tisti, ki je bil z nami najdlje. 12 let kot župnijski upravitelj in 4 leta kot župnik – skupaj kar dolgih 16 let. Če pa k temu prištejemo še 5 let kaplanovanja v župniji Polje in 14 let vodenja nove župnije na Fužinah, lahko vidimo, da je na moščanskem koncu preživel kar 35 let in veliko nam je v tem času dal. Po svoji duši je bil graditelj, športnik in fotograf, predvsem pa ni pustil, da mu drugi kuhajo. Tako so še danes v spominu takratne moščanske mladine posebni gadji zrezki, saj drugega mesa v planinah, kamor je mlade rad vodil, ni bilo kar tako najti, Janez pa je bil poleg ostalega tudi izvrsten kuhar in lovilec kač, saj je znal odstranjevati strup.

V Moste je včasih, ki bi jih lahko označili kot malo bolj strupene, med ljudi prišel s popotnico prejšnjega župnika Pavla Uršiča, da je vnet dušni pastir, zelo praktičen gospodar in odličen veroučitelj. Lahko samo pritrdimo in dodamo , da je bil delaven, vztrajen in iznajdljiv. Nadškofija je to spoznala in ga poslala v sicer izrazito delavsko okolje. Janez pa se je tu, namesto stare lesene cerkve namenil narediti novo, moderno cerkev. Med svetnimi oblastmi je bilo potrebno pridobiti veliko soglasij in Janez je kar šel na občino – enkrat, ravno nimajo časa - pa naslednjič, spet smo bolj na testnem. Pa nič hudega, sem prišel samo malo pozdravit, pridem kdaj drugič. Vedno miren, tih, z njemu lastnim nasmeškov. A odločen in vztrajen v svojem poslanstvu.

V tedniku Družina smo lahko prebrali, da je bil Janez Rihar prvi, ki mu je v tistih časih uspelo dobiti bančno posojilo za gradnjo cerkve, in to ravno za cerkev v Mostah, kar je bil res svojevrsten unikum. Lahko ugotovimo tudi, da je bil ravno čas njegovega delovanja v Mostah najbogatejši z duhovnimi poklici, ki so vzklili ali pa so se kalili na naši zemlji – brata Janez in Lojze, Marko, Aleša, Fani, Toni in Peter. Pa vendar, Janez Rihar ni bil pobožnjakar. A imel je velik zaupanje v varuha svete Družine, svetega Jožefa, ki se mu je ves čas tudi priporočal in pred njega polagal vse težave in ovire. Ko je govoril o njem, se je navadno zresnil. Globoko je verjel, da je ravno on tisti, ki nas uči, da se v življenjskih viharjih ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna, če si dovolim ob zaključku navesti razmišljanje papeža Frančiška.

Danes ko se poslavljamo od nam dragega župnika Janeza Riharja, ugotavljamo, da smo moščanski farani njegovi največji dolžniki. Janez je uporabil vse svoje znanje in moči, da se nam je uresničila dolgoletna želja – nova, zidana farna cerkev. Še med gradnjo je gospod Rihar pripravil enega od najlepših dogodkov, ki se je faranom vtisnil v trajen spomin, velikonočno vstajenjsko slovesnost v kleti nove cerkve. Takrat je bil ustvarjen vtis, kot da srečujemo vstalega Jezusa na vhodu groba.

Naj ob tej priložnosti v imenu vseh moščanskih faranov izrečem iskreno zahvalo za vse delo in molitve, ki jih je Janez Rihar namenil in daroval za našo skupnost.

v imenu župnije Ljubljana - Moste je govor prebral Jože Kregar

.
.
.

Gospod, Vsemogočni Bog, gospodar življenja!

Tudi verniki podbreške župnije prihajamo k temu pogrebu polni hvaležnosti. Gospod Janez Rihar je bil naš župnik od 2002 do 2016. Rad je prišel v Podbrezje po mnogih letih v različnih ljubljanski župnijah. Bil je sin podeželja. Razveselil se je, da si bo pri nas lahko postavil čebelnjak z nekaj panji in hlevček za čredico ovčic, ki bo v skrbi zanjo svetopisemsko zgovorno pričeval o duhovniškem poklicu. Veselo jih je ljubil – jutra v Podbrezjah, sončne vzhode izza Storžiča, nasade podbreških sadjarjev. Utrdil je župnijsko cerkev, pozlatil oltarje, polepšali in na novo smo blagoslovili kapelice v vasi. Gospod Janez Rihar nam je postavil Pirčev dom in križ ob taborski cerkvi, spomin na papeža Janeza Pavla, ki se je tam mimo peljal na Brezje. Naš župnik je med nami povzdigoval vero in slovenstvo. Vodil nas je vsako leto na Svete Višarje, k Mariji na Kredarico in na Triglav, k svetemu Janezu na Kofce. Z zgledom svojega življenja: K tebi, Gospod! Navduševal nas je, da bi raziskovali zgodovino svojega doma, odkrili ljudi, ki so bogatili naše ljudi. Postavili smo kipe misijonarju Francu Pircu, pisateljema Karlu Mauserju in Mimi Malenšek, slikarki Ivani Kobilca in drugim. Iskal je lepoto, povsod jo je videl. Fotoaparat je imel vedno v rokah. Iskal je žarke v ljudeh, gradil občestvo, delil zakramente in blagoslavljal, blagoslavljal.

Ljubezen je najlepša v navdušenju mladih let. Najmočnejša, najmogočnejša pa postane v preizkušnji in bolezni, v starosti. Kako je hrepenel po zmagi resnice in po spravi med Slovenci. Kako ga je bolelo, ko se v cerkvah praznijo klopi, kako si je želel zdravja, da bi še lahko služil. Takrat so privreli spomini na mladost. Nekoč nas je pripeljal na Planino pri Jezeru. Tam je pastirska koča, kamor je v času ko je bil kaplan in mladi župnik vodil svoje ministrante in drugo mladino. To je bilo tedaj precej prepovedano in pogumno. Ob gospodu Riharju so odraščale generacije mladih, ki jih je učil skupnosti, skromnosti in molitve.

Z gospod Riharjem smo sedli k jezerskemu bregu in je pripovedoval. Lepo je bilo, ko smo z mladimi maševali zunaj na prostem. Kar na kamen smo postavili sveto posodje, sonce je osvetljevalo našo mogočno cerkev in kravji zvonci so bili naši zvonovi. Čudovito je bil ob večerih, ko smo skupaj sedeli ob jezeru in se z molitvijo poslavljali od lepih dni. Ko so vsi zaspali, sem se vrnil na breg, sedel v čoln in zaveslal na jezero. Tam sem spočival svoje veselje, skupaj z Gospodom, sam v molitvi zanje. Preponosnega, da bi nas obremenjeval s svojimi stiskami, smo ga včasih zalotili na samem, ob molitvi trpečega Bog pomagaj. Kakor opravičenje za svojo slabost je takrat znal zavzdihniti »Ta solzna dolina«, že ozirajoč se k nebu. V moči takšne vere in zaupanja se ti lahko Gospod zahvaljujemo za življenje, ki ga ob smrtni uri čudovito preobražaš. Pa tudi za vse lepo, kar je za večno shranjeno v spomin, čeprav je minilo.

Dragim svojcem pokojnega župnika Janeza prinašamo naše sočutje in voščimo Božjo tolažbo.

govor v imenu župnije Podbrezje

. . . .

Kdor želi raje poslušati, pa je audio na voljo tukaj:
Prisluhni pridigi med pogrebno sveto mašo za pokojnega msgr. Janeza Riharja
Prisluhni nagovorom med pogrebno sveto mašo za pokojnega msgr. Janeza Riharja