18.08.2024

In memoriam Janez Rihar (Dragan Adam in M.V)

Osmega julija zjutraj sem dobil SMS: »In prišla je njegova ura – 8. julija ob 1.30. Bog naj mu bo bogat plačnik in naj uživa v Njegovem naročju.« Tako je zapisala s. Karmen iz doma Mane nobiscum, kjer so sestre in drugi, potem ko se je tja preselil iz doma v Srednji vasi, izredno lepo skrbeli za Janeza Riharja.
Njegovo življenjsko pot je pri maši v Polhovem Gradcu, kjer smo ga v četrtek, 11. julija 2024, pokopali, na kratko orisal nadškof msgr. Stanislav Zore v prvem delu svoje pridige.
»Pokojni duhovnik Janez se je kot četrti od petih otrok v družini očeta Franca in mame Ane, rojene Božnar, rodil 23. avgusta 1942 na Pristavi pri Polhovem Gradcu. Prihodnji mesec bi torej dopolnil dvainosemdeset let. Po osnovni šoli je šel v srednjo versko šolo v Pazin, kamor je v tistih časih hodilo veliko slovenskih kandidatov za duhovništvo. Leta 1960 je maturiral in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. V Ljubljani je bil tudi posvečen, in sicer 29. junija 1966. Vmes pa je moral še na služenje vojaškega roka, in sicer v Titovo Užice in v Subotico.
Po novi maši je bil od 15. avgusta 1967, ko je izpolnil vse obveznosti na Teološki fakulteti, najprej kaplan v župniji Ljubljana - Polje. Za veliki šmaren leta 1972 je bil imenovan za župnijskega upravitelja župnije Ljubljana - Moste, kjer je leta 1984 postal župnik. Čez štiri leta, 1988, se je preselil v soseščino, v župnijo Ljubljana- Fužine, ki jo je sam ustanovil in v kateri je ostal do leta 2002, ko je šel za župnika na Gorenjsko, v Podbrezje.
Ko zaradi zdravstvenih težav ni mogel več opravljati službe župnika, se je 11. aprila 2016 odpovedal župniji Podbrezje in se naselil v Zavodu sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju. Po sedmih letih, za god sv. Marka, 25. aprila 2023, pa je bil sprejet v Duhovniški dom na Lepem potu v Ljubljani.«
Na katerih področjih svojega življenja je bil še posebej dejaven?
Ko so v družini v njegovih otroških letih molili, da bi se oče vrnil iz pregnanstva, se je v njem krepil čut za Slovence po svetu. Že pred osamosvojitvijo je v Argentino poslal približno dve toni slovenskih knjig. Po osamosvojitvi je oživil Rafaelovo družbo za Slovence po svetu in jo sedemnajst let tudi vodil. Bil je navdušen fotograf. Na sprehodu v naravi se mu ni mudilo, saj ga je s svojo lepoto pritegnila vsaka rožica. Bil je graditelj in sezidal je dve cerkvi: v letih 1979 do 1981 je bila postavljena cerkev Svete družine v ljubljanskih Mostah, ko je bil imenovan za župnika na Fužinah, pa je še tam stanovanjsko hišo preuredil v cerkev Vstalega Jezusa. Vedno pa je na prvo mesto postavljal odnos z ljudmi, zato jih je z veseljem obiskoval. Tudi z misijoni v župnijah, kjer je deloval, jih je želel privesti bliže Bogu.
In zelo velika je bila njegova ljubezen do gora: tja je vodil mlade in odrasle, zanje je vzel v najem planinske koče, da bi vsi udeleženci tudi v osrčju gora našli stik s Stvarnikom.
Bil je tesno povezan s svojimi domačimi iz Polhovega Gradca, ki jih je rad obiskal in imel z njimi globoke družinske stike. Pravijo: »Za nas vse je bil velik Božji dar.«
Od kod je zajemal moč za vse to? Nebeški Oče ga je obdaril z močno voljo, bil je človek dejanj. Notranje gibalo mnogovrstnega Janezovega dela pa moremo zreti tudi v njegovem srečanju s karizmo edinosti Chiare Lubich. Iz nje je živel predvsem v redni povezanosti z duhovniki. Po značaju je bil odločen in vztrajen, a se je nebeškemu Podobarju dal voljno na razpolago, da ga je zlasti v zadnjem desetletju zemeljskega življenja oblikoval kot glino za umetnino za večnost.
Ko ni mogel več skrbeti zase in za ljudi, je ponižno priznal svojo nemoč in se na prijateljevo spodbudo odločil, da gre v Dom sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju. V teh letih se je še bolj zbližal tudi s križanim in zapuščenim Jezusom, ki na križu vpije od bolečine. »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ob zlati maši – obhajal jo je že v Bohinju – je v njem kraljevala ena sama misel: »Samo v Bogu se spočije moja duša.« In vedno bolj ga je pritegovala Božja navzočnost. Pri nekem obisku mi je rekel: »Veš, o čem razmišljam? Kako bo, ko se bom srečal z Gospodom. Večkrat mi to prihaja na misel in se veselim ...« Drugikrat pa: »Kako lepo bo šele v nebesih, če je že na zemlji tako lepo ...«
Naj ga Jezus med nami, ki mu je zgradil tudi vse žive »cerkvice« Njega med nami, ki jih je v življenju vsak dan vzpostavljal, nagradi s polnostjo občestva z Očetom in Svetim Duhom! Nadškof Stanislav je svoj poslovilni govor končal s čudovito prošnjo: »Ko so bili duhovniki škofjeloške dekanije nekoč na obisku v Srednji vasi, so obiskali tudi Janeza v tamkajšnjem domu. Ob slovesu jih je Janez pogledal in rekel: 'Ne pozabite me!' Strah zaradi napredujoče bolezni, prošnja za bližino? Dragi gospod Janez, obljubim, da te ne bomo pozabili. Obljubim, da bomo skrbeli za tvoj grob, obljubim, da bomo molili za tvojo spokojno večnost, obljubim, da se bomo povezovali s teboj pri daritvah svete maše.
Pa tudi ti, dragi Janez, nas ne pozabi. Večnemu Očetu priporočaj potrebe vseh ljudi, med katerimi si bil pastir, pa tudi potrebe krajevne Cerkve, v kateri si odgovoril na Božje povabilo in zvesto vztrajal do konca. Naj se na tebi izpolni beseda preroka Ozeja in naj te Gospod vzame v svoje naročje.«

Dragan Adam

. . .

Osmega julija 2024 je dotrpel in h Gospodu odšel naš nekdanji duhovnik v Podbrezjah, msgr. Janez Rihar. Rodil se je leta 1942 na Pristavi župniji Polhov Gradec. Duhovniško službo je opravljal v treh različnih ljubljanskih župnijah, nato je bil leta 2002 premeščen v našo župnijo Podbrezje. Rad je prebival v župnišču, tam, med knjigami, je bil v prostem času njegov svet. Bil je zelo dejaven, prav tako v prejšnjih župnijah. Imel je veliko idej in pobud.
Mnogo je bilo narejenega in obnovljenega v farni cerkvi, rad je zahajal na Tabor v cerkev žalostne Matere Božje. Ob cerkvi na Taboru je stala stara mežnarija. Pridobil je vsa dovoljenja in na tem mestu je bil zgrajen nov Pirčev dom. Tudi na kulturnem področju je deloval, postavili so se kipi znamenitim Podbrežanom. Obnovile so se kapelice križevega pota na Taboru. In še in še.
Rad se je družil z mladimi, začeli smo z oratorijem, z bozičnimi igricami na prostem, bil je tudi s skavti. Njegova strast je bila fotografiranje Skupaj smo šli na romanje na Svete Višarje, na sv. Lovrenca nad Zabreznico, na Kofce .. Med potjo je fotografiral, mi pa smo bili nervozni, da bomo zamudili sv. mašo. Pa je hudomušno dejal, da se sv. maša ne more začeti brez njega, ker bo on maševal!
Imel je tudi ovce, ki so se pasle pod župniščem, dejal je, da ima žive jaslice. V čebelnjaku je imel nekaj panjev s čebelicami in ves radosten je kazal prvi kozarec medu.
Leta 2010 so se začele težave z zdravjem. Vztrajal je na župniji, ko se je stanje zelo poslabšalo, se je leta 2016 s pomočjo prijateljev preselil v Dom sv. Martina v Srednji vasi Bohinju. V Podbrezje se je vrnil, da smo še skupaj obhajali njegovo zlato mašo. V domu je bil še nekaj let dejaven, maševal je v kapeli. Nato je bolezen napredovala in ga prikovala na posteljo. Farani smo ga posamezno včasih obiskovali in vedno nas je bil vesel.
Aprila 2023 je bil sprejet v Duhovniški dom na Lepem potu v Ljubljani. Tam se je poslovil na dan duhovniških jubilejev, 8. julija je končal zemeljsko življenje.
11. julija so ga pokopali v Polhovem Gradcu poleg njegovih staršev.
Dragi gospod Janez! Leta vašega duhovniškega službovanja v Podbrezjah so nam pustila poseben pečat. Veseli smo, da ste nam veliko dali in prispevali za našo župnijsko skupnost.
Počivajte v miru in verjamem, da vam je lepo tam zgoraj.
M.V.