Utrip župnije

Bolniško maziljenje v cerkvi in v domu starejših

V nedeljo, 07.04.2024 ob 8.00, smo imeli med sveto mašo zakrament bolniškega maziljenja.

K tej maši so bili še posebej povabljeni naše bolni, starejši, ostareli bratje in sestre. Kdor je želel in je bil ustrezno pripravljen, je lahko prejel bolniško maziljenje.

Bolniško maziljenje je prejelo 23 oseb, ki so sedaj okrepljeni v zaupanje v Boga, bolj umirjeni in opogumljeni v strahu pred smrtjo in bolečinami.

Na koncu svete maše se je župnik zahvalil članicam župnijske Karitas, ki so pripravile pogostitev ter članoma župnijskega pastoralnega sveta, ki sta pripravila uvodni pozdrav in prošnje.

Ker nas je uvod k sveti maši tako nagovoril, ga zapišemo še tukaj. Ko bo težko ali pa da nam utrdi mišljenje, se lahko vedno znova obrnemo na ta zapis:

V obdobju, ko nas optimistično bodri velikonočno sporočilo, v svoji sredi še posebej pozdravljamo naše starejše župljane in tiste, ki nosijo različna bremena bolezni. Živimo v zahtevnem času. Priznati moramo, da ga kot takega soustvarjamo tudi mi, kristjani. Gre za obdobje, kjer je velikonočna skrivnost vse bolj zbrana v podobi čokoladnega zajčka in preobložene mize. Krščanska omika je sinonim za nazadnjaštvo, zdravnikova vest predmet nizkih opazk. Starost in bolezen pa obrobna pojava, ki ju je treba skriti za štiri stene in po potrebi in želji tudi predčasno zaključiti. To je zgrešena, a čeprav zelo glasna podoba današnjega sveta. Papež Frančišek v eni od okrožnic pravi: Ta žalostna resničnost je predvsem posledica kulture individualizma. Ta povzdiguje uspešnost za vsako ceno in goji mit učinkovitosti. Postane pa brezbrižna in celo neusmiljena, ko ljudje nimajo več potrebnih moči, da bi držali korak. Tedaj obstane kultura obmetavanja, v kateri ljudje niso več prva vrednota, ki jo je treba spoštovati in verovati. Še zlasti, če je revna ali nemočna, ko še ne koristi (kot so to nerojeni otroci) ali nekoristni več, kakor stari.

A vendarle ni tako črno kot je videti na prvi pogled. Če se ustavimo in globoko v srcu pomislimo, kaj nam pomenijo naši starejši sorodniki, prijatelji, sosedje, sožupljani in tisti, katerih je vsakodnevna spremljevalka različna bolezen, prej ali slej vidimo, da imajo v našem srcu posebno mesto. Kako bi lahko prezrli modrost, ki se je nabirala skozi desetletja, pomoč pri vzgoji in drobni nasveti. Vneto obiskovanje svetih maš in molitev, ki se praviloma od starejših dvigajo v nebo v cerkvi in po domovih. Kako nežno nas pobožajo besede babice, ko ta potoži, da je za jo neprespana noč, in hkrati zadovoljno doda, da je te dolge ure namenila za molitev, za svoje bližnje. Temu lahko rečemo samo neprecenljiv zastonjski dar. Kako bi lahko prezrli bolnike, ki vdano in dostojanstveno prenašajo breme svoje bolezni in nam kažejo, da pot do velike noči vodi samo preko velikega petka. To je krepost in simbol poglobljenega razumevanja življenja.

Zato se pri tej sveti maši zahvalimo vsem tistim, ki še posebej v starosti in bolezni dajejo smisel zemeljskemu bivanju. Prisluhnimo jim in jim pomagajmo, da ne bodo deležni občutkov zapuščenosti, izoliranosti in nekoristnosti. Prosimo zanje in zase, da bomo v krščanskem duhu krepili sožitje in medsebojno pomoč.

---

Prav tako smo imeli isti dan ob 16.00 bolniško maziljenje v Domu starejših občanov Fužine, kjer je 24 bratov in sester prejelo bolniško maziljenje.

ELP

Praznovanje župnijskega rojstnega dne

03.04.2024 smo praznovali 36 let naše župnije - župnija Vstali Jezus Ljubljana - Fužine. Med nami v gosteh je bil Stanislav Hočevar, upokojeni beograjski nadškof, ki je tudi vodil maševanje.
Kot se za tak dogodek spodobi, smo imeli slovesno sveto mašo in po njej agape.
Bilo je zelo lepo, saj smo praznovali v velikonočni osmini. Kako deluje Božje delovanje smo videli in slišali na lastne oči - evangeljski odlomek ni bil posebej izbran. In bil je ravno odlomek Lomljenje kruha razodene Jezusa, katerega vitraž imamo tudi v naši cerkvi.

Župnik Simon Kvaternik je v uvodnem pozdravu pozdravil mašnika ter orisal kratko zgodovino naše župnije. (spodaj prepis)

Gospod nadškof Stanislav Hočevar, dobrodošli v naši župnijski cerkvi Vstalega Jezusa na Fužinah, ki danes praznuje 36 letnico ustanovitve in posvetitve tega bogoslužnega prostora.
Zbrali smo se k mašni daritvi v hvaležnosti za vse milostne darove in trenutke, ki smo jih v tem obdobju obstoja naše lastne župnije prejeli. Hvaležni smo za našega prvega župnika Janeza Riharja, ki je imel v tistih časih pogum in navdih za ustanovitev nove župnije in izgradnjo tega pastoralnega centra. To je bil izredno korajžen podvig. Molimo za njega, da mu Bog v starosti in bolezni nakloni moč in tolažbo.
Hvaležni smo tudi za pokojnega župnika Milana Grdena, ki je svoje sposobnosti in energijo vložil v izgradnjo župnijskega občestva in podpiral številna mala občestva ter ustanavljal nova.
V vsem tem času so bili tu še drugi duhovniki, kaplani in duhovniki pomočniki, ki so sodelovali v župnijskem občestvu – saj so bile tedaj take okoliščine. Na začetku župnije je bilo občestvo veliko, veliko otrok, veliko živahnosti. Število aktivnih župljanov se je v zadnjih 20 letih zmanjšalo. Nekatere družine so se odselile, veliko župljanov je že dokončalo tek zemeljskega življenja, nekateri pa se še vedno priseljujejo in vraščajo v našo župnijo. Na tem področju je veliko dinamike in izziv, da b bili odprti in širokega srca.
Ves čas obstoja se je iskalo možnosti za izboljšanje pogojev delovanja. Dolgo je tlela želja, da bi zgradili novo cerkev. Sedaj smo v postopku izdelave načrtov za preureditev obstoječe. To bo za vse nas nov velik izziv. Še večji in bolj trajen izziv pa je, kako izpolnjevati poslanstvo Cerkve v tem konkretnem, vse bolj misijonarskem okolju.
Vse naše zahvale, lepe spomine, naše molitve in prošnje, položimo pred Gospoda, ki nas je danes zbral pri tem prazničnem bogoslužju.

Kako pa smo praznovali leto prej (2023), pa si lahko ogledate tukaj, na tej povezavi .

ELP

Predstavitev poti na Kilimandžaro našega župnika Simona Kvaternika

Pot smo mu omogočili župljani in župljanke župnij Ljubljana - Fužine in Ljubljana - Moste in drugi darovalci kot darilo ob srebrno mašnem jubileju, ki ga je praznoval lansko leto, za kar nam je še zdaj zelo hvaležen.
Presenetilo ga je življenje v Afriki in tudi njihova mentaliteta.
Infrastruktura (od cest, stavb, hiš za bivanje) je mnogo slabša kot pri nas.
Skupina pohodnikov, med katerimi je bil tudi župnik, ni imela veliko stika z domačini, razen s šerpami in pri ogledu plemena Masajev.

Nekaj navedb iz potopisnega govora župnika Simona si lahko preberete spodaj.

Gremo naprej na zadnjo bazno postajo, ki je na 4700 metrih. Zmeraj manj je rastlinja. Verjetno je bil nekaj let nazaj malo večji požar, saj so grmi ožgani, a že poganja in se tako rastlinje obnavlja, raste novo. Tudi steza je na nekaj odsekih zidana (ker je veliko potočkov, voda iz hriba dere). Voda teče po kanalu, ki je pod zidano potjo, da imajo pohodniki lažji korak in jim toliko ne drsi. Pot sicer ni zahtevna, ni ekstremnih vzponov, klancev. Na lahko se vzpenjaš. Imaš takole ...

…………….

Temperatura je bila 9, 10°C. Tako zunaj kot znotraj hiške. Spali smo približno 2 uri. Ob polnoči smo štartali na vrh. Šli smo z lučkami. 7 ur smo hodili z lučkami. Tukaj je najbolj strmi del, pot gre cikcak. Ni pa nič za plezat. Hodiš 9 ur za 1000 metrov nadmorske višine. Hodiš pol koraka naprej in ne en korak. Paziš na dihanje – skozi nos notri, zadržiš zrak, in čez usta ven, da ujameš čim več kisika. Vodiči, šerpe so med potjo gledali nas, pohodnike, kako se obnašamo, kako gre. Eno pohodnico je kar zanašalo, sem mislil, da bo kar dol padla. Prišli smo do prvega vrha Gilman's Point (5685 m). Če prideš na ta vrh, se že smatra, da si osvojil vrh. A od tukaj dalje 4 iz naše skupine niso šli naprej. Od tu dalje smo potrebovali dereze, ker je sneg. Od tu naprej je bilo zame najtežjih – tistih zadnjih 100 metrov, ne znam opisat, kot da bi bil pijan, nisem imel ravnotežja, nič me ni glava bolela, ni mi bilo slabo, bil sem omotičen. In počasi je šlo, zelo počasi. Enostavno ne moreš. Imeli smo oblačno, imeli smo pol ure sonca, da me je opeklo po glavi. Evo, to pa je na vrhu – 5895, to je najvišji vrh. Tukaj je ekipa – ta je spet bos, za fotografijo se je spet sezul (smeh). Tisti dan, ko greš gor, greš ob polnoči, ob 11.00 smo bili na najvišjem vrhu in potem smo se spustili do zadnje baze (4700 m), tam smo imeli kosilo in potem do 3700 m. Tisti dan je bil najbolj naporen -16, 17 ur hoje. Ampak hoja za dol ni problem. Za kar smo mi potrebovali 9 ur hoje na vrh, smo za dol potrebovali le uro in pol. Po enem melišču smo šli, je kar »letelo«. Brez problema, ura in pol za kar si se ...

………..............

En dan smo imeli rezerviran za safari. Šli smo z džipi v safari, približno 4 ure smo se vozili. Videli smo živali – levji par, edini levji par, ki smo ga videli. Videli smo razne ptice, antilope, ki jih ne vidimo v Sloveniji. Največ je bilo slonov. Črede slonov. Zelo blizu so bili, zelo mirni so bili – mimo džipov so hodili. Po nacionalnem parku se voziš po makadamskih poteh in iščeš živali, kar pač najdeš, vidiš. Mi smo iskali žirafe 2 uri. Tu lahko vidimo drevo baobab. Ima debela debla in krošnje so zelo zanimive. Debla so vsa poškodovana od slonov. Sloni, kadar je sušno obdobje, z okli praskajo skorjo, da dobijo tekočino ali ličinke. Ni drevesa, ki ni oskubljeno. Videli smo tudi ...

ELP

Taizejsko novoletno srečanje na Fužinah

Ob koncu leta 2023 je Ljubljana gostila taizéjsko novoletno srečanje, ki že skoraj petdeset let gostuje po evropskih mestih, pred Ljubljano so se mladi zbrali v nemškem Rostocku, ob koncu leta 2024 pa so povabljeni v Talin.

V naši župniji smo se na sprejem romarjev začeli pripravljati že jeseni, oblikovala se je župnijska ekipa, udeležili smo se pripravljalnih srečanj, pripravili taizéjsko molitev in povabili k sodelovanju vse župljane.

Odzvalo se je 21 družin oziroma posameznikov, ki so ponudili prenočišče 69 romarjem. Že 26. 12. smo jih sprejeli 19 (ti so pomagali pri zadnjih pripravah na srečanje), 28. 12. pa še 39, skupaj 58, 31 deklet in 27 fantov.

Gostili smo romarje iz Poljske (17), Nemčije (11), Belorusije (10), Francije (10), Madžarske (4), Italije (2) ter po enega iz Švice, Nizozemske, Belgije in Vietnama. Med njimi so bili 3 duhovniki, 2 Poljaka in Belorus, italijanski bogoslovec, 4 poljske usmiljenke, 2 sestri in 2 postulantki ter 4 zakonski pari, 3 beloruski in 1 poljski.

Štirje dnevi bogatega programa v župniji, mestnih cerkvah, na popoldanskih delavnicah in v Areni Stožice so (pre)hitro minili. Na silvestrovo smo po molitvi skupaj pričakali novo leto in se poveselili na festivalu narodov, na novega leta dan pa smo se poslovili kot prijatelji, ki so skupaj izkusili medčloveško zaupanje in ekumensko edinost med kristjani.

Romarji so ob zahvalah vedno znova poudarjali, kako toplo so bili sprejeti, kako živa je naša skromna župnija, kako dobrodošle so se počutili med nami in kako dobro je bilo vse organizirano. Mnogi so obljubili, da se nas bodo spomnili v molitvi.

Zato še enkrat HVALA:
župniku Simonu,
vsem gostiteljem,
glasbenikom (Katja, Janez),
ekipi Karitas (2x Dragica, 2x Marija),
vsem župljanom, ki ste poskrbeli za silvestrsko pogostitev
in dobrotnikom za finančno podporo (Ana, Petra, Maja, Andreja, Karitas).

Bog povrni!

župnijska pripravljalna ekipa (Ante, Eva, Natan, Lucija, Zala, Špela, Toni, Petra)

Zahvalna nedelja, dan zakoncev in zakonskih jubilantov 2023

Pri sveti maši ob 8.00, 5.11.2023, na zahvalno nedeljo, smo se Bogu zahvalili za vse, kar prejemamo od Njega. Bilo pa je še posebej slovesno, saj smo se spomnili zakonskih jubilantov, zlasti še tistih, ki so praznovali okroglo obletnico poroke. Žal so se odzvali le 4 pari. Smo pa bili teh parov še posebej veseli, saj smo se še posebej molili zanje in za njihov zakon.

Vstop v sveto mašo je bil slovesen – poročna koračnica. Tudi uvod v sveto mašo je bil primeren dogodku.
Župnik Simon je v homiliji dejal, da nam je Bog dal lepo Besedo za današnji dan, za zahvalno nedeljo, predvsem za to priložnost, da se pri tej sveti maši zahvaljujemo za dar zakonskega življenja mnogih med nami. Prvo berilo ni namenjeno le duhovnikom, čeprav Gospod pravi, da je ta beseda namenjena njim. Res je, da so na prvem mestu besede namenjene duhovnikom, tudi župniku Simonu, ker pove vso resničnost duhovniškega stanja. Gospod jih okara, da duhovniki na nek način samo govorijo, ne delajo pa tega, kar govorijo (kar Jezus v evangeliju očita farizejem). Duhovniki se ne niso držali svojih obljub, svoje zvestobe Bogu. Ker svojega poklica niso opravljali tako kot bi ga morali. Ampak to ni beseda samo duhovnike. Prvo berilo bi namreč lahko župnik prebral doma, sam sebi. A to se dogaja povsod – v Cerkvi, po svetu.
Tudi drugi se lahko najdemo v tej Besedi, ker imamo podobno poslanstvo, nalogo kot duhovniki. Predvsem danes, ko smo bili pri tej sveti maši zbrani v hvaležnosti za zakonsko življenje. Starši, možje in žene vidimo, da je tudi pri nas ta nevarnost, da druge učimo (svoje otroke, vnuke), pa vidimo, da sami ne delamo tega, kar jih učimo.
To je vedno nevarnost pri vsakem človeku, da smo zelo pametni za druge, za sebe pa ne toliko. Nismo pa tako resni, ko gre za naše osebno življenje. Prebrana Beseda nas ne samo opozarja na to nevarnost, da smo dvolični, hinavski, da drugim govorimo, kako morajo živeti, sami pa se tega ne držimo, ampak na daje zgled, lep primer. V drugem berilu smo slišali apostola Pavla. Vidimo, da mu je Gospod podaril to ljubezen – »ste se mi tako priljubili, tako smo bili pozorni do vas, Tesaloničanov, da smo kot mati za svoje otroke, tako smo vas negovali, smo skrbeli za vas«. Vidimo, kakšno ljubezen je nosil apostol v svojem srcu za vse te kristjane. Se je trudil, garal. Torej, ni samo z besedami oznanjal evangelij, Jezusov nauk, ampak je tudi s svojim življenjem pokazal, kaj pomeni ljubiti nekoga. To je lep primer tudi za nas. Vi, zakonci ste danes znamenje, da je to možno. Bog nam daje sposobnost, da se trudimo, da ljubimo svoje bližnje, da vlagamo v odnose, ker je potreben napor, da živimo skupaj, v edinosti. Ne pade kar z neba, veliko truda je potrebno, ampak Gospod nam to da, nas hrani. Nam da duhovno hrano. Tako kot nam daje zemeljsko hrano, kljub vsem poplavam, suši in toči imamo za jesti, da naše telo živi. Tudi našemu duhu Bog daje hrano. Kljub vsem nevarnostim, težavam, grehu, ki obstaja, Bog daje hrano, da lahko izpolnimo svoje življenjsko poslanstvo. Danes smo hvaležni Bogu, da je tako velikodušen do nas in ga prosimo, da bi res lahko živeli avtentično svoj poklic, da bi izpolnili svojo vlogo v tem svetu in da bi nas varoval sebičnosti, egoizma, ki lahko uniči skupnost – zakonsko, cerkveno. Napuh vedno uničuje. Da bi nam dal ponižnost, skromnost, da bi živeli svoje življenje kot strežniki. Da bi služili, dajali sebe. (Kdor med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik). Božja modrost – streči drugemu, izgubljati življenje za drugega pomeni prejemati življenje, živeti, ohranjati. To je prihodnost. Izgubljati življenje za otroke, rojevati otroke. Je težko, naporno, te omejuje v nekaterih stvareh. Tu je življenje.

Po homiliji so sledile prošnje vernikov – za zakonske jubilante, preostale zakonce, družine, za pare, ki se bodo odločili za skupno življenje, za tiste, ki iščejo življenjskega sopotnika ter za razvezane in vdovele.

Ob koncu maše smo ob zahvalni nedelji zapeli še zahvalno pesem. Zakonski jubilanti ter preostali zakonci so prejeli poseben blagoslov.
Po maši pa smo bili vsi povabljeni k agape. Mize so se namreč šibile od dobrot. Ob hrani in pijači se jezik hitreje razveže in tako lažje stkemo nove vezi, se podružimo in poklepetamo z ostalimi brati in sestrami. Tako smo iz stavbe odšli duhovno in telesno okrepljeni in hvaležni.

Več fotografij si lahko ogledate tukaj

Romanje na Ptujsko Goro

Na Marijin spomin v soboto, 21. 10. 2023, smo župljani Most in Fužin poromali k Mariji na Ptujsko Goro.

Med vožnjo na avtobusu smo zmolili rožni venec, nato pa se ob 10.00 pridružili drugim romarjem iz Slovenije ter imeli skupinsko romarsko mašo, ki jo je vodil Matej Jakopič, vojaški vikar, ubrano in slovesno pa je pel pevski zbor iz župnije Slovenska Bistrica. Po koncu Svete maše smo skupaj šli še pod kip ptujskogorske Marije in se zatekli pod njen plašč, da bomo še naprej hodili po poti življenja v njenem varstvu.
Ko je bil molitveni del končan, nam je duhovnik Jakopič še razkazal cerkev in namenil nekaj besed o kipih, ki krasijo cerkev. Med drugim je tam oltar rožnovenske Marije, nove Eve (v roki drži jabolko) in pa kip Svetega Jakoba, ki je izgubil roko med turškimi vpadi in je iz časa mehke gotike ter je med drugim tudi rekel: ''Človek bodi hiter za poslušanje in počasen za govorjenje.''
Nato smo se zapeljali do Ptuja in Ptujskega gradu, kjer nam je vodička Aleksandra zanimivo razložila zgodovino gradu in njenih prebivalcev. Videli smo nagrobnik zadnjega grofa Friderika Ptujskega, izvedeli smo, da so bili škotski lastniki Leslie najpomembnejši lastniki gradu in izvedeli zgodbo o nastanku njihovega grba o treh pasnih zaponkah: ''Po legendi je grof, ko je jahal po gozdu zaslišal krike na pomoč in videl utapljajočo deklico. Vrvi je povezal skupaj s tremi pasnimi zaponkami ter tako rešil deklico in jo na koncu tudi poročil.'' Poučila nas je, da je ptujski zmaj, za razliko od ljubljanskega, ženskega spola.

Župljani Fužin smo se razveselili, ko smo v muzeju videli ''naše'' stare orgle (Janez Frančišek Janeček l. 1745).

Nato smo se sprehodili po mestu Ptuj, si ogledali kip Svetega Viktorina Ptujskega, cerkev Svetega Jurija, glavno tržnico in minoritsko cerkev, ki je bila med drugo svetovno vojno porušena in je na njenem mestu nastala Pošta, nato pa so zopet zgradili cerkev, ki je po zunanjosti enaka prejšnji.
Po skupnem pozno popoldanskem kosilu smo se polni doživetij in na novo stkanih vezi med župljani v večernih urah vrnili domov.

Pod svoj sveti plašč zagrinjaj
mene pred sovražnikom,
v sveti raj me enkrat spremljaj
k vsem nebeškim angelom.

Mati mila, o Marija,
Pros' za me, prosim Te!
(bl. Anton Martin Slomšek)

.
.
Več fotografij si lahko ogledate tukaj

Prikrito slavje v Domu starejših občanov Fužine

V nedeljo 9.7.2023 smo imeli nedeljsko sveto mašo v Domu starejših občanov Fužine (DSO Fužine). (tokrat izjemoma drugo nedeljo v mesecu, saj je 2.7. župnik praznoval srebrno mašo v župniji Moste).
Kljub temu, da ni bilo vse po »standardu«, je Bog obrnil tako, da je bila Božja beseda izjemno sporočilna za navzoče ravno za 9.7.
V berilu smo slišali besede :»Vi ne živite po mêsu, ampak po duhu, če le prebiva v vas Božji Duh.« Pri maši in v DSO so navzoči starejši ljudje, katerih meso (telo) že počasi peša medtem ko je duh še voljan in se potrudijo priti k sveti maši in pri njej sodelujejo.
Tudi v evangeliju so bile besede zelo sporočilne: »To si prikril modrim in razumnim, razodel pa malim.« V starosti um že peša (v domu je tudi oddelek za dementne osebe) in ko si na postelji in nič ne moreš (nepokreten), se počutiš majhnega, malega. Ko si odvisen od drugih in šele v taki situaciji spoznaš, kaj je bistvo življenja oz. ko si bolan. Starejši ljudje so tudi utrujeni in obteženi (tudi z leti), ker so veliko že izkusili, dali čez v življenju in to smo tudi slišali v enavgeliju: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Ko jih je župnik vprašal, če vedo, kaj je jarem, so vedeli, saj je bila večina navzočih v mladosti na kmetijah na podeželju medtem ko današnja mladina tega ne pozna. Lažje so povezali Božjo besedo s svojim življenjem. Ob koncu svete maše pa je sledilo presenečenje. Domovcem je na uho prišla novica, da je župnik praznoval srebrni jubilej mašništva, zato so mu za darilo pripravili voščilo ter torto. Župnik je bil seveda presenečen, a hkrati vesel. Vsi mi, navzoči in bralci te novice, pa se pridružujemo voščilu:
Bog te živi župnik Simon!

P.S.
Še nekaj fotografij (klikni)
Tukaj je videoposnetek voščila (klikni)

Srebrnomašnik Simon bod pozdravljen!

25.06.2023 smo v naši župniji praznovali 25 let duhovništva (srebrna maša) našega župnika Simona Kvaternika. Tako je bila v nedeljo le ena sveta maša v naši župnijski cerkvi, kar pomeni, da je bila polna, kot že dolgo ne. Ni bil to razlog - da bi izgledala napolnjena, ampak da vsi skupaj sodelujemo pri sveti maši in se po njej podružimo pri hrani, pijači in pesmi. To je bila želja župnika, da smo skupaj, se povežemo med seboj in se tudi spoznamo med seboj. Skupine so se povezale in sodelovale že pred samim dogodkom - čiščenje, krašenje, vaja za pevce, ministrante, rokodelnica, priprava prigrizkov, peka peciva, skavti, molilci, župnijska karitas, bralci, župnijski pastoralni svet. Vsak, tudi če ni v nobeni skupini, je lahko pripomogel svoj delček (kolikor je kdo želel, povabljeni smo bili namreč vsi).

Maša je bila ob 10.00, kot kompromis med "osmo in enajsto mašo", pa tudi vroče še ni tako uro. Sveto mašo smo obogatili s slovesnim vhodom (bile so tudi narodne noše, kar je za našo župnijo izredna redkost) ter s kajenjem (dim kadila se je vzdignil pred Boga skupaj z našimi molitvami). Pesmi ni prepeval le župnijski zbor, ki se je tokrat izjemoma zbral v razširjeni izvedbi, ampak tudi skavti, neokatehumenska skupnost ter tudi ljudsko petje. Ja, prav ste prebrali, ljudsko petje na takšni slovesnosti. Če poje le zbor, ljudje zmotno mislijo, da njim takrat ni potrebno peti ali da nimajo dovolj znanja, dobrega glasu in bi "vse pokvarili". V celotnem bogoslužju sodelujemo vsi in ne le nekateri posamezniki ali skupine. Evharistijo smo obogatili z uvodnim pozdravom vsem prisotnim, prošnjami za srebrnomašnika, uvodoma v očenaš in pozdrav miru.

Božje besede nismo zamenjali za tak dogodek. Kot taka je bila na vrsti za 12. nedeljo med letom. Kako zelo bogata in svarilna je bila Beseda. Slišali smo, da je Jezus trikrat spodbudil svoje apostole z besedami: »Ne bojte se«. Potrebno je namreč zaupanje Vanj in vera v pogum. Čeprav je včasih res težko in bi ga najraje kar zatajili, je prav, da imamo zaupanje v nebeškega Očeta, ker je On z nami. S tem zaupanjem smo prosili nebeškega Očeta za pogum oznanjevanja, tako župnikovega kot našega.

Bog blagoslovi srebrnomašnika!

Župnijsko romanje maja 2023 v Lurd še vedno odzvanja

MOJ LURD

Nov dan je danes.
Zunaj spet dežuje.
Vse je mokro in sivo
in blatno in neprijazno.
Moje srce pa je polno
blagoslovov in milosti,
neke čudne nove sreče in radosti.

Bila sem v Lurdu pri Mariji.
Ne prvič, ne drugič, ampak osmič.
Bila sem, ker me je spet poklicala,
mi znamenje dala,
me v sanjah obiskala.
In šla sem.
Kot čisto navadna romarica,
ne kot prostovoljka,
ne kot invalidom spremljevalka,
ne kot bolnikom pomočnica,
ne kot prevajalka.

Imela sem veliko časa
zase in za Marijo,
meni ljubo, drago prijateljico,
milostno Nebes Kraljico.
Imela sem čas
za molitev in premišljevanje,
za globoko notranje iskanje,
za sveto mašo narodov,
za sveto mašo pred votlino,
za lučke, za procesijo,
za solze sreče in spominov,
za Bernardko,
za njen mlin in za cachot,
za njeno cerkev,
za obujeno spet prijateljstvo.
Danes mi srce prepeva.
"Ave, Ave, Ave Marija" ....
v duši mi cel dan odmeva.
Od obraza do obraza grem
v mislih in spominih,
štejem romarje,
na Rožnem vencu štejem jagode.
Slišim glas Cirila,
našega vodnika,
ki govori in govori
in nikoli ne zaspi,
obnavljam katehezo Simona,
našega gospoda župnika
duhovnega voditelja.

Poslušam Majdo,
mojo cimro in sopotnico,
pa Renato in njeno mamo,
znanko mojega otroštva,
izgubljeno in spet najdeno.
Kako lepo!
Kako skrivnostna pota
so Gospodova,
in nas štirih,
ki smo bile kot ena srečna
štiriperesna deteljica.

In spet sem tam.
Pri Mariji.
In z Marijo.
Gledam njen obraz,
sklenjene roke,
rožni venec,
obleko belo, moder pas.
Čutim jo v srce.
Vem, da ob meni bo,
ko mi bo najbolj hudo,
ko bom sama, žalostna,
ko bom brez moči.
Hvala ti, Marija moja ljuba,
bodi z mano vedno ti.

Romanje po krajih Alojzija Grozdeta

Na god blaženega Alojzija Grozdeta, v soboto 27. maja 2023, smo imeli iz župnij Ljubljana - Fužine in Ljubljana - Moste organizirano romanje v kraje, kjer je naš blaženi živel in izpričal svojo vero. Romanje je sovpadalo ob točno 100. obletnici njegovega rojstva in 80. letnici njegove smrti.

Naš prvi postanek z avtobusom je bila romarska cerkev na Zaplazu, kjer je potekala slovesnost ob obletnici. Ob 9:00 smo imeli v cerkvi molitveno uro, kjer smo ob Grozdetovih relikvijah premišljevali in molili rožni venec.
Ob 10:00 je bila zunaj pred cerkvijo slovesna sveta maša, saj je bilo število obiskovalcev večje kot jih sprejme prostor v cerkvi. Ob koncu maše pa smo pred relikvijami po litanijah blaženega zmolili še za njegovo kanonizacijo. (več o slovesnosti si preberite tukaj, tukaj in tukaj).
Po končani slovesnosti smo se odpeljali do Tržišča in obiskali cerkev, kjer je bil blaženi Alojzij krščen. Krščen je bil istega dne kot je bil rojen. V cerkvi je ohranjen krstni kamen, ob katerem je bil krščen. Kakor je navada ob romanju, smo v cerkvi sv. Trojice v Tržišču obnovili krstne obljube. Kot zanimivost lahko zapišem, da imajo podobe križevega pota avtorja Leona Koporca tako v Tržišču kot tudi v naši fužinski cerkvi. Po ogledu cerkve smo imeli kosilo v gostilni Majcen. Tako okrepljeni smo obiskali svetišče na Žalostni gori pri Mokronogu.
Pod vznožjem cerkve stoji kot vabilo na romarsko pot Marijinih sedem žalosti kapelica s podobo Pieta. Ostalih pet kapelic je razvrščenih v obliki spirale po vzhodnem pobočju hriba, peta in sedma postaja pa zaključujeta pot na južni steni Svetih stopnic. Ob samih kapelicah smo imeli molitev v čast sedmih Marijinih žalosti. Ogledali smo si tudi svete stopnice, ki so od vseh svetih stopnic v Sloveniji najbolj dokončno in enovito izoblikovane.
Od tam smo se odpravili še v Šentrupert, kjer smo si ogledali staro gotsko cerkev, ki je ena najlepših pri nas.
Cerkev sv. Ruperta je bila dolgo vodilna v dolenjskem prostoru. A se je med gradnjo središče, kapitelj preneslo v Novo mesto. Kljub vsemu pa je danes glavni oltar v cerkvi najvišji umetnostni dosežek neogotike pri nas.
Na koncu smo poromali na kraj najdbe trupla blaženega Alojzija. Njegovo truplo so namreč našli otroci 22. februarja 1943, ko so nabirali zvončke v gozdu. Truplo je bilo “popolnoma ohranjeno, brez znakov trohnobe, čeprav je ležalo sedem tednov in so bile temperature že dalj časa krepko nad ničlo.” Na kraju zločina smo se priporočili blaženemu Alojziju – predvsem smo imeli v mislih fužinske in moščanske dijake in študente, saj je Grozde zavetnik le teh.

35 let župnije Ljubljana - Fužine

3.4.2023 smo praznovali že 35 letnico župnije Ljubljana – Fužine. Na ta dan pred 35 leti je bila (takrat na veliko noč) ustanovljena naša župnija. Praznovanje smo začeli tako kot se spodobi – s sveto mašo. In to ob 9:00 dopoldne. Po maši pa je bilo vse do 19:00 izpostavljeno Najsvetejše. Ob čaščenju Najsvetejšega smo se zahvaljevali za življenje in dogajanje v župniji (nekateri že od samega začetka (35 let), drugi pa za toliko let, kolikor časa smo tu), pa tudi prosili Boga za blagoslov za življenje župnije vnaprej. Čaščenje je potekalo v tišini, tihoti, tako da je vsak lahko izrazil svoje zahvale, prošnje na svojstven način (s svojimi besedami, z molitvami, ki jih poznamo, branjem iz knjižic). Tako kot v dobi človeka, ki preživi 35 let, se je tudi v 35 letih župnije zgodilo marsikaj lepega, pa tudi kaj kislega, trpkega, žalostnega. Vse to je bilo zajeto v naših molitvah (zbrana molitev je imela tokrat dvojni pomen - bila je zbrana (osredotočena) in zbrana (nešteto dogodkov, ki smo jih doživeli v župniji)). Ves čas je bila tudi priložnost za sveto spoved, saj je bil nenehno prisoten duhovnik v ta namen.
Ob 18:50 smo čaščenje zaključili z litanijami Jezusove predragocene krvi, ki so nas še bolj napeljale v dogajanje v velikem tednu, ki je pred nami ta teden. Mašo je ob somaševanju duhovnika vodil dekan naše dekanije Alojzij Grebenc. V homiliji je opisal zgodovino poteka župnij, se spomnil na naša prejšnja župnika (Janeza, Milana) in nam čestital ob lepem jubileju.
Fotografije iz tega dogodka vam tokrat ne bomo prikazali na spletu. To naj vam bo v spodbudo, da se boste srečanja ob rojstnem dnevu naslednjič udeležili in se ga veselili. Ste pa vsi povabljeni – tako župljani naše župnije kot preostali, da obiščete našo župnijo, si vzamete spominsko podobico, ki je bila izdana ob tej priložnosti. Obenem so v Rokodelnici (to je ena izmed naših skupin, ki deluje v župniji) izdelali spominske prtičke (dveh velikosti). Prtiček ima več namenov – je pogrinjek, robec ali pa robec, ki ga vsakodnevno zavežemo v vozel. Ko naredimo dobro delo, ga razvežemo in tako na simboličen način pokažemo, da smo se rešili vozla, spon, verig. Zraven pritička je navedena priporočena cena. Ves zaslužek gre za sklad za obnovo naše cerkve. Kakor je župnija (župnijska stavba) potrebna obnove, smo tudi mi potrebni obnove, zato se radi vračajmo v župnijske prostore – k evharistiji ali drugim dejavnostim, ki nas bogatijo in ob njih rastemo.

Maša v Domu starejših in blagoslov butare

Vsako prvo nedeljo v mesecu ter ob dveh največjih krščanskih praznikih je maša tudi v domu starejših občanov (DSO) Fužine. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Prva nedelja v mesecu aprilu je sovpadala s cvetno nedeljo. Tako je bilo še bolj slovesno in doživeto. Kljub temu, da smo se zbrali v manjšem prostoru, ki je kar »pokal po šivih« glede številčnosti oseb, prisotnih pri maši, je bilo vzdušje veselo, saj smo pozdravili Jezusa z vzklikom: »Hozana!«. Čeprav smo poslušali evangelij Trpljenje Jezusa Kristusa, nam to vzdušja ni pokvarilo.
Po koncu maše smo šli še pred glavni vhod doma, kjer nas pričaka večmeterska butara, ki je največja na Fužinah. Ob kratki molitvi je bila blagoslovljena. Žegnani les tako DSO-ju prinaša blagoslov ter nas obrani “vsega hudega stvari in reči, ki pridejo z njim v stik”. Sicer vsega hudega ne bo obranilo, saj se bodo dogajale takšne in drugačne slabosti, trpljenje, žalost. (največkrat onemoglost in smrt). Da bi v žegnanem lesu našli moč za vsakdanje stvari, početje ter da bi ob smrti osebe čutili večno življenje in ne prekletstvo.

Dekanijski molitveni dan za duhovne poklice 2023

V soboto, 25.02.2023, smo imeli v župnijski cerkvi Ljubljana – Fužine dekanijski molitveni dan za duhovne poklice. Molili smo predvsem za nove duhovne poklice ter tudi za svetost in stanovitnost poklicanih.

Začetek je bil ob 9h s sveto mašo, ki jo je vodil naš dekan Alojzij Grebenc. Potem so se čez dan zvrstile župnije po že določenem razporedu. Molitvene ure, ki so jih pripravile posamezne župnije, so bile raznovrstne – od petja, molitve, češčenja, tihote. Molitveni dan je potekal pred izpostavljenim Najsvetejšim. Na ta način smo se še bolj zavedali pomembnosti molitvene ure za duhovne poklice in tako začutili, da nas Bog ne zapušča, je z nami in nas sliši.

Zaključek je bil ob 19h s sveto mašo, ki jo bo vodil domači župnik Simon Kvaternik. Po vsaki molitveni uri in tudi po zaključni maši smo bili molilke in molilci povabljeni na pogostitev (agape) in medsebojno druženje ter spoznavanje. Med prvimi skupinami kristjanov je bila beseda agape uporabljena za označevanje obroka v skupnosti, ki je bil organiziran, da bi ljudi zbližal in jih povezal. Tudi na tak način se kristjani naše dekanije srečujemo in povezujemo med seboj.

Filmski večer, 02.02.2023

Po večerni maši (svečnica) smo imeli še filmski večer v župnijski dvorani. Ogledali smo si film Do You Believe? (Ali verjameš?).

Tokrat se nas je zbralo približno 20 gledalcev in gledalk.
Film prikaže 12 oseb, katerih življenje se dobesedno ali v prenesenem pomenu ustavi pri križu. (pastor, najstniška nosečnica, zdravnik, medicinska sestra, brezdomna mama in njena hčerka, hišnik, oseba, ki ima posttravmatski sindrom in želi storiti samomor, starejša starša, ki se še vedno prebolevata izgubo hčerke,..). Osebe nam s svojimi dejanji, besedami to prikažejo v filmu.
Film vsakega posebej sprašuje in nagovarja k razmisleku: »Verjameš v moč Kristusovega križa?«

Verjamem, verujem, da križanje poudarja Jezusovo žrtvovanje - njegovo smrt s križanjem, za katero kristjani verjamemo, da je prinesla odrešenje meni, tebi, človeštvu?

Je dovolj le odgovor na vprašanje?

Vera brez del je mrtva. Kaj lahko storim v svojem vsakdanjem življenju, da to potrdim?

Maša namenjena starejšim, bolnikom in invalidom

V nedeljo, 09.10.2022 smo imeli ob 8h posebno mašo, namenjeno starejšim, bolnikom in invalidom. Med mašo je bilo namreč mogoče prejeti zakrament bolniškega maziljenja.

Odlomki iz Svetega pisma niso bili namenoma izbrani za ta namen, ampak so bili določeni za 28. nedeljo med letom. Bil pa je izbran mašni obrazec »Za bolnike in za zdravje«.
Božja beseda nam je v prvem berilu in evangeljskem odlomku postavljala pred oči dva moža gobavca, ozdravljena bolnika, ki se za dobrino zdravja zahvaljujeta Bogu, čeprav sta oba pogana. Bila sta rešena.
Tudi ostalih devet je seveda ozdravljenih, a ne rešenih. Bili so ozdravljeni strašne bolezni, to je gobavosti. Gobavost je kožna bolezen. Živa in zdrava koža začne gniti. Bolnik se je moral takoj umakniti iz družbe, družine in skupnosti. Mesto je bilo določeno, kje mora odslej živeti. Bolezen je človeka popolnoma izolirala. Gobavci so ponavadi živeli v globeli. Hrano so jim spuščali po vrvi, da ne bi prišlo do kakšnih stikov. Vendar so vedno v svojih srcih gojili upanje, da se bodo vrnili k svojim, saj so slišali tudi o Jezusu. O njem so že kar nekaj slišali, kako je čudežno ozdravil več ljudi. Jezus je bil njihovo zadnje upanje. Jezus jih je poslal, naj se gredo pokazat duhovnikom. Duhovniki so bili kakor zdravniška komisija, ki je odločila, kdo se lahko vrne v vas. Med potjo so ozdraveli. Veseli so se vračali proti domu. Dobili so potrditev.V njih se je pojavil optimizem, novo veselje do življenja, novo življenje. Mnogi so svoj korak naravnali proti domu, srečanje z domačimi, z družino, z bližnjimi. Teh je bilo devet – ozdravljenih. Eden, ki je bil po vrhu še Samarijan, za Jude manjvreden, celo njihov sovražnik, je šel najprej poiskati Jezusa in se mu zahvalil za čudežno ozdravitev. V svojem srcu je čutil, da se mu mora zahvaliti. Gledano človeško je bilo ozdravljenih vseh deset. A pravo ozdravljenje je doživel samo ta ubogi – ničvreden Samarijan. Devet je bilo ozdravljenih samo na površini kože. Za njih se ni zgodilo nič drugega. Vrnili so se samo v svoje vsakdanje življenje. Ostali so stari ljudje, s trdo držo, sebičnimi navadami, posvetnimi skrbmi in površinskim življenjem. Niso se zavedali, da je človek lahko tudi notranje gobav. To je bolezen srca in duše – notranja bolezen. Devet jih je še naprej hodilo v življenju z gobavostjo. Ni jim še postalo jasno, da so tudi notranje bolni, samosvoji, nehvaležni, sebični… Toda Samarijan je postal novi človek. Njegovo ozdravljenje je segalo do srca!

Tudi nam, vsem ostalim je bila položena beseda. Bolnika, starega, onemoglega ne smemo prepustiti njegovi osamljenosti. Eno izmed del usmiljenja je obiskovanje bolnikov in Jezus nas je opozoril, da se ena od točk poslednje sodbe tiče prav tega: »Bolan sem bil in ste me obiskali … Bolan sem bil in me niste obiskali« (Mt 25,36.43). Obiskati bolnika, pa čeprav le za nekaj trenutkov, je nekaj pomembnega. A ker pogosto ni nujno, odlašamo in se za to odločimo šele, ko morda več ne koristi. Stvar, ki jo za bolne lahko vsi storimo, je molitev zanje.
Po homiliji je sledil zakrament bolniškega maziljenja. Zakrament bolnim in ostarelim podeli milost Svetega Duha, da bolezen in trpljenje lažje prenašajo. Oživlja jih in jim pomaga k ozdravljenju, če je to v njihovo duhovno korist. Krepi jim zaupanje v Boga, umirja in opogumlja jih v strahu pred smrtjo.

Po maši so sodelavke Karitas pripravile pogostitev. Bili smo povabljeni vsi, da se malo ustavimo, poklepetamo, se tudi fizično okrepčamo s hrano in pijačo. Tudi iz Doma starejših občanov Fužine sta prišli osebi, kateri sta bili pripeljani na ta dogodek in namen. Ker že dolgo nista bili v naši župnijski cerkvi, sta bili še dodatno veseli - tudi srečanja z nami.

Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli pri pripravi tega dogodka, ki nas je še bolj povezal in nam vlil novih moči pri premagovanju bolezni in starosti.

Maša v domu starejših občanov Fužine

Vsako prvo nedeljo v mesecu ter ob dveh največjih krščanskih praznikih je maša tudi v domu starejših občanov (DSO) Fužine..

Starejšim, bolnim in preizkušanim Jezus polaga v srce svoje besede: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek." (Mt 11,28).
Tako ni nenavadno, da boste pri maši v DSO srečali predvsem starejše ter onemogle, oslabele ljudi. To so tisti, ki so opešali v močeh in so svoj dom zamenjali za dom starejših in sedaj živijo v njem. Ker je vera del njihovega življenja, z veseljem obiščejo dvorano v domu in sodelujejo pri sveti maši. Pri njej tudi aktivno sodelujejo. Še posebej pri petju. Ob tem velja: Kdor poje, dvakrat moli. Četudi petje ni ubrano, se čuti zanos in pripadnost veri. Čuti se moč, pogum.

Ko je konec svete maše, se še malo zadržimo in poklepetemo - ob izhodu ali pa v kavarni DSO. Tam se odžejamo, sklepamo nova prijateljstva, sliši se prijazen klepet in kramljanje stanovalcev ter nas-zunanjih gostov.

Vabljeni vsi, še posebej otroci in (pra)vnuki stanovalcev doma starejših občanov Fužine.

Dan zakoncev in zakonskih jubilantov

14.11. smo se pri nedeljski sveti maši ob 8:00 spomnili, da moramo biti hvaležni Bogu za dar, zakrament svetega zakona. Obenem smo prosili Gospoda, da nam da moči, da bi ostali zvesti svojemu poklicu, še posebno, da blagoslavlja zakonce in utrjuje vezi med možem in ženo.

Ker je lani odpadalo, smo letos združili lanskoletne in letošnje jubilante (ki praznujejo okroglo obletnico poroke 5,10,15,20,...). Pet parov se je odzvalo povabilu. Med nami pa so zagotovo še taki, ki so praznovali okroglo obletnico, a jih zaradi različnih razlogov ni bilo (težke razmere - korona, psihične težave, v družbi je stanje, ki ni naklonjeno zakonskemu življenju,..). Spomnili smo se tudi nanje. Prihodnjič lepo povabljeni še preostali. Obenem smo se spomnili tudi vdov in vdovcev, ki bi letos praznovali skupno okroglo obletnico poroke.

Nagovor župnika zakonskim jubilantom:
Gospod vam je dal spoznati, da je ta pot/zakon, pot vašega krščanskega življenja. Ta pot je prežeta tudi s trpljenjem. V zakonu je veliko težkih trenutkov, kar pa ne pomeni, da sredi tega trpljenja, stisk ni ljubezni. Bog takrat daje moč, vas blagoslavlja, da greste naprej. Tudi v drugih stanovih imamo preizkušnje, težke stvari, stiske. Ravno tukaj se Bog želi razodeti. Sredi našega uboštva želimo pokazati, da je Bog navzoč v našem življenju. Bog je tisti, ki nam daje vztrajnost, moč. Prosimo Gospoda, da ne pozabimo besed, ki smo jih slišali v besednem bogoslužju. V Psalmu smo slišali besede: "Gospod je na moji desnici, ne bom omahnil." Živite z Gospodom. Čujte in molíte, da bi zmogli biti z Njim. Ker nam je blizu, zraven nas. To je pot svetosti. Pot, kjer se vi konkretno, pripravljate, hodite do tega trenutka, ko bo prišel Sin človekov. Bog namreč največ ljudi kliče na pot zakonskega življenja, ki je najbolj običajna pot k svetosti. To je najbolj primerna, običajna pot za človeka, da pride v Božje kraljestvo.
Naj vas Gospod podpira pri tej poti.

Okrogla obletnica duhovnega pomočnika Antona Bidovca

Voščilo v imenu župljanov in župljank:

Spoštovani gospod Toni!

Pravijo, da vsi ljudje vse vedo in da Božje oči vse vidijo. Tako smo tudi mi prišli do spoznanja, da  v teh dneh praznujete dvojni življenjski jubilej - god in pred vami je še okrogla obletnica. Izredno veseli smo in hvaležni Bogu, da nas je poslal med nas, da s svojim milim značajem in preudarno besedo pomagate graditi župnijsko občestvo.
Želimo vam, da bi ostali zvest Gospodov duhovnik, On pa naj vam v svoji skrbi nakloni obilo zdravja, potrpežljivosti z nami, ki smo včasih tudi nadloga, in naj vam pomaga pri vseh vaših življenjskih poteh.
Bog vas živi!

Nagovor slavljenca:
Hvala za lep spomin, za darilo, predvsem pa, da sem lahko z vami po Božji milosti.
Papež Frančišek (pa ne samo zdaj, ko je papež, ampak ko je bil še buenosaireški nadškof) tako v javnih kot tudi v zasebnih srečanjih prosi, da naj ljudje molijo zanj. Tudi jaz vas prosim, molite zame.
Naj vas Bog blagoslovi! Amen!

Voščilo je bilo izrečeno pri sveti maši, 17.06.2021