Utrip župnije

Prikrito slavje v Domu starejših občanov Fužine

V nedeljo 9.7.2023 smo imeli nedeljsko sveto mašo v Domu starejših občanov Fužine (DSO Fužine). (tokrat izjemoma drugo nedeljo v mesecu, saj je 2.7. župnik praznoval srebrno mašo v župniji Moste).
Kljub temu, da ni bilo vse po »standardu«, je Bog obrnil tako, da je bila Božja beseda izjemno sporočilna za navzoče ravno za 9.7.
V berilu smo slišali besede :»Vi ne živite po mêsu, ampak po duhu, če le prebiva v vas Božji Duh.« Pri maši in v DSO so navzoči starejši ljudje, katerih meso (telo) že počasi peša medtem ko je duh še voljan in se potrudijo priti k sveti maši in pri njej sodelujejo.
Tudi v evangeliju so bile besede zelo sporočilne: »To si prikril modrim in razumnim, razodel pa malim.« V starosti um že peša (v domu je tudi oddelek za dementne osebe) in ko si na postelji in nič ne moreš (nepokreten), se počutiš majhnega, malega. Ko si odvisen od drugih in šele v taki situaciji spoznaš, kaj je bistvo življenja oz. ko si bolan. Starejši ljudje so tudi utrujeni in obteženi (tudi z leti), ker so veliko že izkusili, dali čez v življenju in to smo tudi slišali v enavgeliju: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Ko jih je župnik vprašal, če vedo, kaj je jarem, so vedeli, saj je bila večina navzočih v mladosti na kmetijah na podeželju medtem ko današnja mladina tega ne pozna. Lažje so povezali Božjo besedo s svojim življenjem. Ob koncu svete maše pa je sledilo presenečenje. Domovcem je na uho prišla novica, da je župnik praznoval srebrni jubilej mašništva, zato so mu za darilo pripravili voščilo ter torto. Župnik je bil seveda presenečen, a hkrati vesel. Vsi mi, navzoči in bralci te novice, pa se pridružujemo voščilu:
Bog te živi župnik Simon!

P.S.
Še nekaj fotografij (klikni)
Tukaj je videoposnetek voščila (klikni)

Srebrnomašnik Simon bod pozdravljen!

25.06.2023 smo v naši župniji praznovali 25 let duhovništva (srebrna maša) našega župnika Simona Kvaternika. Tako je bila v nedeljo le ena sveta maša v naši župnijski cerkvi, kar pomeni, da je bila polna, kot že dolgo ne. Ni bil to razlog - da bi izgledala napolnjena, ampak da vsi skupaj sodelujemo pri sveti maši in se po njej podružimo pri hrani, pijači in pesmi. To je bila želja župnika, da smo skupaj, se povežemo med seboj in se tudi spoznamo med seboj. Skupine so se povezale in sodelovale že pred samim dogodkom - čiščenje, krašenje, vaja za pevce, ministrante, rokodelnica, priprava prigrizkov, peka peciva, skavti, molilci, župnijska karitas, bralci, župnijski pastoralni svet. Vsak, tudi če ni v nobeni skupini, je lahko pripomogel svoj delček (kolikor je kdo želel, povabljeni smo bili namreč vsi).

Maša je bila ob 10.00, kot kompromis med "osmo in enajsto mašo", pa tudi vroče še ni tako uro. Sveto mašo smo obogatili s slovesnim vhodom (bile so tudi narodne noše, kar je za našo župnijo izredna redkost) ter s kajenjem (dim kadila se je vzdignil pred Boga skupaj z našimi molitvami). Pesmi ni prepeval le župnijski zbor, ki se je tokrat izjemoma zbral v razširjeni izvedbi, ampak tudi skavti, neokatehumenska skupnost ter tudi ljudsko petje. Ja, prav ste prebrali, ljudsko petje na takšni slovesnosti. Če poje le zbor, ljudje zmotno mislijo, da njim takrat ni potrebno peti ali da nimajo dovolj znanja, dobrega glasu in bi "vse pokvarili". V celotnem bogoslužju sodelujemo vsi in ne le nekateri posamezniki ali skupine. Evharistijo smo obogatili z uvodnim pozdravom vsem prisotnim, prošnjami za srebrnomašnika, uvodoma v očenaš in pozdrav miru.

Božje besede nismo zamenjali za tak dogodek. Kot taka je bila na vrsti za 12. nedeljo med letom. Kako zelo bogata in svarilna je bila Beseda. Slišali smo, da je Jezus trikrat spodbudil svoje apostole z besedami: »Ne bojte se«. Potrebno je namreč zaupanje Vanj in vera v pogum. Čeprav je včasih res težko in bi ga najraje kar zatajili, je prav, da imamo zaupanje v nebeškega Očeta, ker je On z nami. S tem zaupanjem smo prosili nebeškega Očeta za pogum oznanjevanja, tako župnikovega kot našega.

Bog blagoslovi srebrnomašnika!

Romanje po krajih Alojzija Grozdeta

Na god blaženega Alojzija Grozdeta, v soboto 27. maja 2023, smo imeli iz župnij Ljubljana - Fužine in Ljubljana - Moste organizirano romanje v kraje, kjer je naš blaženi živel in izpričal svojo vero. Romanje je sovpadalo ob točno 100. obletnici njegovega rojstva in 80. letnici njegove smrti.

Naš prvi postanek z avtobusom je bila romarska cerkev na Zaplazu, kjer je potekala slovesnost ob obletnici. Ob 9:00 smo imeli v cerkvi molitveno uro, kjer smo ob Grozdetovih relikvijah premišljevali in molili rožni venec.
Ob 10:00 je bila zunaj pred cerkvijo slovesna sveta maša, saj je bilo število obiskovalcev večje kot jih sprejme prostor v cerkvi. Ob koncu maše pa smo pred relikvijami po litanijah blaženega zmolili še za njegovo kanonizacijo. (več o slovesnosti si preberite tukaj, tukaj in tukaj).
Po končani slovesnosti smo se odpeljali do Tržišča in obiskali cerkev, kjer je bil blaženi Alojzij krščen. Krščen je bil istega dne kot je bil rojen. V cerkvi je ohranjen krstni kamen, ob katerem je bil krščen. Kakor je navada ob romanju, smo v cerkvi sv. Trojice v Tržišču obnovili krstne obljube. Kot zanimivost lahko zapišem, da imajo podobe križevega pota avtorja Leona Koporca tako v Tržišču kot tudi v naši fužinski cerkvi. Po ogledu cerkve smo imeli kosilo v gostilni Majcen. Tako okrepljeni smo obiskali svetišče na Žalostni gori pri Mokronogu.
Pod vznožjem cerkve stoji kot vabilo na romarsko pot Marijinih sedem žalosti kapelica s podobo Pieta. Ostalih pet kapelic je razvrščenih v obliki spirale po vzhodnem pobočju hriba, peta in sedma postaja pa zaključujeta pot na južni steni Svetih stopnic. Ob samih kapelicah smo imeli molitev v čast sedmih Marijinih žalosti. Ogledali smo si tudi svete stopnice, ki so od vseh svetih stopnic v Sloveniji najbolj dokončno in enovito izoblikovane.
Od tam smo se odpravili še v Šentrupert, kjer smo si ogledali staro gotsko cerkev, ki je ena najlepših pri nas.
Cerkev sv. Ruperta je bila dolgo vodilna v dolenjskem prostoru. A se je med gradnjo središče, kapitelj preneslo v Novo mesto. Kljub vsemu pa je danes glavni oltar v cerkvi najvišji umetnostni dosežek neogotike pri nas.
Na koncu smo poromali na kraj najdbe trupla blaženega Alojzija. Njegovo truplo so namreč našli otroci 22. februarja 1943, ko so nabirali zvončke v gozdu. Truplo je bilo “popolnoma ohranjeno, brez znakov trohnobe, čeprav je ležalo sedem tednov in so bile temperature že dalj časa krepko nad ničlo.” Na kraju zločina smo se priporočili blaženemu Alojziju – predvsem smo imeli v mislih fužinske in moščanske dijake in študente, saj je Grozde zavetnik le teh.

35 let župnije Ljubljana - Fužine

3.4.2023 smo praznovali že 35 letnico župnije Ljubljana – Fužine. Na ta dan pred 35 leti je bila (takrat na veliko noč) ustanovljena naša župnija. Praznovanje smo začeli tako kot se spodobi – s sveto mašo. In to ob 9:00 dopoldne. Po maši pa je bilo vse do 19:00 izpostavljeno Najsvetejše. Ob čaščenju Najsvetejšega smo se zahvaljevali za življenje in dogajanje v župniji (nekateri že od samega začetka (35 let), drugi pa za toliko let, kolikor časa smo tu), pa tudi prosili Boga za blagoslov za življenje župnije vnaprej. Čaščenje je potekalo v tišini, tihoti, tako da je vsak lahko izrazil svoje zahvale, prošnje na svojstven način (s svojimi besedami, z molitvami, ki jih poznamo, branjem iz knjižic). Tako kot v dobi človeka, ki preživi 35 let, se je tudi v 35 letih župnije zgodilo marsikaj lepega, pa tudi kaj kislega, trpkega, žalostnega. Vse to je bilo zajeto v naših molitvah (zbrana molitev je imela tokrat dvojni pomen - bila je zbrana (osredotočena) in zbrana (nešteto dogodkov, ki smo jih doživeli v župniji)). Ves čas je bila tudi priložnost za sveto spoved, saj je bil nenehno prisoten duhovnik v ta namen.
Ob 18:50 smo čaščenje zaključili z litanijami Jezusove predragocene krvi, ki so nas še bolj napeljale v dogajanje v velikem tednu, ki je pred nami ta teden. Mašo je ob somaševanju duhovnika vodil dekan naše dekanije Alojzij Grebenc. V homiliji je opisal zgodovino poteka župnij, se spomnil na naša prejšnja župnika (Janeza, Milana) in nam čestital ob lepem jubileju.
Fotografije iz tega dogodka vam tokrat ne bomo prikazali na spletu. To naj vam bo v spodbudo, da se boste srečanja ob rojstnem dnevu naslednjič udeležili in se ga veselili. Ste pa vsi povabljeni – tako župljani naše župnije kot preostali, da obiščete našo župnijo, si vzamete spominsko podobico, ki je bila izdana ob tej priložnosti. Obenem so v Rokodelnici (to je ena izmed naših skupin, ki deluje v župniji) izdelali spominske prtičke (dveh velikosti). Prtiček ima več namenov – je pogrinjek, robec ali pa robec, ki ga vsakodnevno zavežemo v vozel. Ko naredimo dobro delo, ga razvežemo in tako na simboličen način pokažemo, da smo se rešili vozla, spon, verig. Zraven pritička je navedena priporočena cena. Ves zaslužek gre za sklad za obnovo naše cerkve. Kakor je župnija (župnijska stavba) potrebna obnove, smo tudi mi potrebni obnove, zato se radi vračajmo v župnijske prostore – k evharistiji ali drugim dejavnostim, ki nas bogatijo in ob njih rastemo.

Maša v Domu starejših in blagoslov butare

Vsako prvo nedeljo v mesecu ter ob dveh največjih krščanskih praznikih je maša tudi v domu starejših občanov (DSO) Fužine. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Prva nedelja v mesecu aprilu je sovpadala s cvetno nedeljo. Tako je bilo še bolj slovesno in doživeto. Kljub temu, da smo se zbrali v manjšem prostoru, ki je kar »pokal po šivih« glede številčnosti oseb, prisotnih pri maši, je bilo vzdušje veselo, saj smo pozdravili Jezusa z vzklikom: »Hozana!«. Čeprav smo poslušali evangelij Trpljenje Jezusa Kristusa, nam to vzdušja ni pokvarilo.
Po koncu maše smo šli še pred glavni vhod doma, kjer nas pričaka večmeterska butara, ki je največja na Fužinah. Ob kratki molitvi je bila blagoslovljena. Žegnani les tako DSO-ju prinaša blagoslov ter nas obrani “vsega hudega stvari in reči, ki pridejo z njim v stik”. Sicer vsega hudega ne bo obranilo, saj se bodo dogajale takšne in drugačne slabosti, trpljenje, žalost. (največkrat onemoglost in smrt). Da bi v žegnanem lesu našli moč za vsakdanje stvari, početje ter da bi ob smrti osebe čutili večno življenje in ne prekletstvo.

Dekanijski molitveni dan za duhovne poklice 2023

V soboto, 25.02.2023, smo imeli v župnijski cerkvi Ljubljana – Fužine dekanijski molitveni dan za duhovne poklice. Molili smo predvsem za nove duhovne poklice ter tudi za svetost in stanovitnost poklicanih.

Začetek je bil ob 9h s sveto mašo, ki jo je vodil naš dekan Alojzij Grebenc. Potem so se čez dan zvrstile župnije po že določenem razporedu. Molitvene ure, ki so jih pripravile posamezne župnije, so bile raznovrstne – od petja, molitve, češčenja, tihote. Molitveni dan je potekal pred izpostavljenim Najsvetejšim. Na ta način smo se še bolj zavedali pomembnosti molitvene ure za duhovne poklice in tako začutili, da nas Bog ne zapušča, je z nami in nas sliši.

Zaključek je bil ob 19h s sveto mašo, ki jo bo vodil domači župnik Simon Kvaternik. Po vsaki molitveni uri in tudi po zaključni maši smo bili molilke in molilci povabljeni na pogostitev (agape) in medsebojno druženje ter spoznavanje. Med prvimi skupinami kristjanov je bila beseda agape uporabljena za označevanje obroka v skupnosti, ki je bil organiziran, da bi ljudi zbližal in jih povezal. Tudi na tak način se kristjani naše dekanije srečujemo in povezujemo med seboj.

Filmski večer, 02.02.2023

Po večerni maši (svečnica) smo imeli še filmski večer v župnijski dvorani. Ogledali smo si film Do You Believe? (Ali verjameš?).

Tokrat se nas je zbralo približno 20 gledalcev in gledalk.
Film prikaže 12 oseb, katerih življenje se dobesedno ali v prenesenem pomenu ustavi pri križu. (pastor, najstniška nosečnica, zdravnik, medicinska sestra, brezdomna mama in njena hčerka, hišnik, oseba, ki ima posttravmatski sindrom in želi storiti samomor, starejša starša, ki se še vedno prebolevata izgubo hčerke,..). Osebe nam s svojimi dejanji, besedami to prikažejo v filmu.
Film vsakega posebej sprašuje in nagovarja k razmisleku: »Verjameš v moč Kristusovega križa?«

Verjamem, verujem, da križanje poudarja Jezusovo žrtvovanje - njegovo smrt s križanjem, za katero kristjani verjamemo, da je prinesla odrešenje meni, tebi, človeštvu?

Je dovolj le odgovor na vprašanje?

Vera brez del je mrtva. Kaj lahko storim v svojem vsakdanjem življenju, da to potrdim?

Maša namenjena starejšim, bolnikom in invalidom

V nedeljo, 09.10.2022 smo imeli ob 8h posebno mašo, namenjeno starejšim, bolnikom in invalidom. Med mašo je bilo namreč mogoče prejeti zakrament bolniškega maziljenja.

Odlomki iz Svetega pisma niso bili namenoma izbrani za ta namen, ampak so bili določeni za 28. nedeljo med letom. Bil pa je izbran mašni obrazec »Za bolnike in za zdravje«.
Božja beseda nam je v prvem berilu in evangeljskem odlomku postavljala pred oči dva moža gobavca, ozdravljena bolnika, ki se za dobrino zdravja zahvaljujeta Bogu, čeprav sta oba pogana. Bila sta rešena.
Tudi ostalih devet je seveda ozdravljenih, a ne rešenih. Bili so ozdravljeni strašne bolezni, to je gobavosti. Gobavost je kožna bolezen. Živa in zdrava koža začne gniti. Bolnik se je moral takoj umakniti iz družbe, družine in skupnosti. Mesto je bilo določeno, kje mora odslej živeti. Bolezen je človeka popolnoma izolirala. Gobavci so ponavadi živeli v globeli. Hrano so jim spuščali po vrvi, da ne bi prišlo do kakšnih stikov. Vendar so vedno v svojih srcih gojili upanje, da se bodo vrnili k svojim, saj so slišali tudi o Jezusu. O njem so že kar nekaj slišali, kako je čudežno ozdravil več ljudi. Jezus je bil njihovo zadnje upanje. Jezus jih je poslal, naj se gredo pokazat duhovnikom. Duhovniki so bili kakor zdravniška komisija, ki je odločila, kdo se lahko vrne v vas. Med potjo so ozdraveli. Veseli so se vračali proti domu. Dobili so potrditev.V njih se je pojavil optimizem, novo veselje do življenja, novo življenje. Mnogi so svoj korak naravnali proti domu, srečanje z domačimi, z družino, z bližnjimi. Teh je bilo devet – ozdravljenih. Eden, ki je bil po vrhu še Samarijan, za Jude manjvreden, celo njihov sovražnik, je šel najprej poiskati Jezusa in se mu zahvalil za čudežno ozdravitev. V svojem srcu je čutil, da se mu mora zahvaliti. Gledano človeško je bilo ozdravljenih vseh deset. A pravo ozdravljenje je doživel samo ta ubogi – ničvreden Samarijan. Devet je bilo ozdravljenih samo na površini kože. Za njih se ni zgodilo nič drugega. Vrnili so se samo v svoje vsakdanje življenje. Ostali so stari ljudje, s trdo držo, sebičnimi navadami, posvetnimi skrbmi in površinskim življenjem. Niso se zavedali, da je človek lahko tudi notranje gobav. To je bolezen srca in duše – notranja bolezen. Devet jih je še naprej hodilo v življenju z gobavostjo. Ni jim še postalo jasno, da so tudi notranje bolni, samosvoji, nehvaležni, sebični… Toda Samarijan je postal novi človek. Njegovo ozdravljenje je segalo do srca!

Tudi nam, vsem ostalim je bila položena beseda. Bolnika, starega, onemoglega ne smemo prepustiti njegovi osamljenosti. Eno izmed del usmiljenja je obiskovanje bolnikov in Jezus nas je opozoril, da se ena od točk poslednje sodbe tiče prav tega: »Bolan sem bil in ste me obiskali … Bolan sem bil in me niste obiskali« (Mt 25,36.43). Obiskati bolnika, pa čeprav le za nekaj trenutkov, je nekaj pomembnega. A ker pogosto ni nujno, odlašamo in se za to odločimo šele, ko morda več ne koristi. Stvar, ki jo za bolne lahko vsi storimo, je molitev zanje.
Po homiliji je sledil zakrament bolniškega maziljenja. Zakrament bolnim in ostarelim podeli milost Svetega Duha, da bolezen in trpljenje lažje prenašajo. Oživlja jih in jim pomaga k ozdravljenju, če je to v njihovo duhovno korist. Krepi jim zaupanje v Boga, umirja in opogumlja jih v strahu pred smrtjo.

Po maši so sodelavke Karitas pripravile pogostitev. Bili smo povabljeni vsi, da se malo ustavimo, poklepetamo, se tudi fizično okrepčamo s hrano in pijačo. Tudi iz Doma starejših občanov Fužine sta prišli osebi, kateri sta bili pripeljani na ta dogodek in namen. Ker že dolgo nista bili v naši župnijski cerkvi, sta bili še dodatno veseli - tudi srečanja z nami.

Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli pri pripravi tega dogodka, ki nas je še bolj povezal in nam vlil novih moči pri premagovanju bolezni in starosti.