Župnija Vstalega Jezusa

Soustvarimo knjigo o duhovniku Janezu Riharju

V nastajanju je knjiga duhovnika Janeza Riharja, ki jo pripravlja župnija Podbrezje.
Ker je deloval tudi v naši župniji, smo povabljeni, da napišemo in delimo svoje spomine, anekdote, pričevanja ali misli, povezane z njegovim delovanjem.
Vsaka zgodba, vsaka izkušnja je dragocena in bo pripomogla k temu, da bo knjiga resnično odražala njegovo življenje in vpliv, ki ga je imel na naše kraje in ljudi.

Svoje prispevke lahko pošljete po elektronski pošti zupnija.lj-fuzine@rkc.si.
Lahko jih tudi osebno izročite v poštni nabiralnik ali oddate župniku.

Tisti, ki res nimate časa za pisanje, pa lahko zgodbe zaupate Primožu Lundru, ki jih bo spravil v pisno obliko.

Hvala, ker boste s svojimi spomini soustvarili dragoceno pričevanje o duhovniku Janezu Riharju.

Molitev pred Najsvetejšim 09.03.2025

V nedeljo, 09.03.2025, ob 20.00 smo bili povabljeni k adoraciji - ne samo mladi iz naše župnije ampak tudi vsi fužinski verniki. K nam so namreč prišli mladi iz različnih ljubljanskih župnij z namenom, da bi se predvsem mladi združili v molitvi pred Najsvetejšim. Obisk fužinske mladine in preostalih iz naše župnije je bil porazen. Prišla je večina SKVO-ja ter 3 fužinski verniki, poleg organizatorjev seveda.

Na začetku smo se Bogu zahvalili, da smo lahko pred Njim, da Njemu podarjamo naš čas - tisto uro. Če gledamo številčno, je ta ura čisto nepomembna, saj je le 1 ura v nešteto urah našega življenja, a je v primerjavi s preostalimi urami veliko več vredna. Zazrli smo se vase in v Boga in se tako pripravili na prihajajoči teden.

V prepletanju tišine, nagovorov in slavilnih pesmi (Jezus, kralj vsega stvarstva , Častite ga, Z vsem, kar sem,… ) smo molili za vse naše fužinsko župnijsko občestvo, še posebno pa za mlade in za duhovnike. Spomnili smo se tudi na tiste, ki mislijo, da je čas pred Najsvetejšim brez veze, na videz nepomemben. Na tiste, ki niso prišli zaradi različnih vzrokov, »kaj vse se da početi v nedeljo zvečer«.

Gospod, odpri nam naša srca, da Te lahko vidimo, slišimo.

Dekanijski molitveni dan za duhovne poklice 2025

V soboto, 08.03.2025, smo imeli v župnijski cerkvi Ljubljana – Fužine dekanijski molitveni dan za duhovne poklice. Molili smo predvsem za nove duhovne poklice ter tudi za svetost in stanovitnost poklicanih.

Začetek je bil ob 10h s sveto mašo, ki jo je vodil naš dekan Alojzij Grebenc. Potem so se čez dan zvrstile župnije po že določenem razporedu. Tokrat so bile povabljeni tako župnije dekanije Ljubljana - Polje kot tudi župnije dekanije Ljubljana - Center. Žal je bil obisk predvsem dekanije Ljubljana - Center zelo skromen. Molitvene ure, ki so jih pripravile posamezne župnije, so bile raznovrstne – od petja, molitve, češčenja, tihote. Molitveni dan je potekal pred izpostavljenim Najsvetejšim. Na ta način smo se še bolj zavedali pomembnosti molitvene ure za duhovne poklice in tako začutili, da nas Bog ne zapušča, je z nami in nas sliši.

Z večerno sveto mašo smo zaključili molitveni dan za duhovne poklice. Župnik je v uvodu dejal, da smo peli, naj Jezusove rane presunejo nas (op. a. pesem Daj mi, Jezus, da žalujem), naše srce, naše misli, da bi mogli vztrajati do konca z Gospodom, v izpolnjevanju Njegove volje. Prosili smo, da bi Jezusova ljubezen, Jezusovo trpljenje presunilo tudi mlade, jih odprlo za tak način življenja – za popolno darovanje Bogu in ljudem v službi Cerkvi. V evangeliju smo slišali odlomek Luka 5,27-32

Homilija župnika:
»V odlomku smo slišali, da je Jezus tisti, ki kliče. Kadar Jezus kliče, je ponavadi uspešen. Tudi v Stari zavezi, ko je Bog klical, je bil večinoma uspešen. Imamo pa tudi primere nekaterih ljudi, ki so se srečali z Jezusom, ki so sami ponudili, da bi šli za Njim, pa ni šlo.
Ta klic prihaja od Gospoda in moramo biti prepričani, da je tudi danes tako. Jezus je izvor duhovnih poklicev. Mi s tem, ko smo danes tukaj molili, nismo prisilili Boga v neke odločitve. V našem srcu smo naredili razpoloženje, pokazali željo, da bi Bog tudi med nami poklical določene ljudi in da smo pri tem pripravljeni sodelovati. Da bi nam bilo to všeč, da bi Bog to naredil med nami, da bi mi to videli. Da bi mi občutili sadove Božjega delovanja.
Jezus je tisti, ki je videl Levija in ga poklical. In ta se je odzval. In kakšna je naša vloga?
Slišali smo, da je Levi pripravil v hiši gostijo in da je bilo veliko cestninarjev. Se mi zdi, da je to naša vloga. Da smo mi ta množica, ki bo podprla, skupaj potovala s temi, ki so poklicani. Dva tedna nazaj smo slišali pričevanja bogoslovcev, različne zgodbe. Slišali smo, da je stara mama molila za duhovne poklice, a je bila proti temu, da gre vnuk v semenišče. Da smo podpora, da smo skupaj. Da smo prijatelji Levija, izbranega, da živimo z njim, da ga ne zapustimo, gledamo postrani. Da ne gledamo kot farizeji, pismouki, ki so godrnjali, obsojali. Tudi dan molitve nam pomaga, da bi živeli v tem duhu. Da je to dar, da si to želimo, da smo veseli, če Bog koga pokliče, da smo pripravljeni podpirati. Ravno čez en teden bo nabirka za bogoslovje. Da podpremo tudi v materialnem smislu. Za njihove potrebe, kar potrebujejo. Poleg molitve, naših misli. Na razne načine lahko naredimo ambient, kot eno tako hišo, kjer se bo Levi dobro počutil, počutil sprejetega. Da bo doživel svojo vlogo kot pomembno, nekaj lepega, dobrega, koristnega za širšo skupnost.»

Po koncu svete maše smo se zadržali v preddverju, kjer smo se ob hrani in pijači še fizično okrepčali.
Dobrot pa je bilo toliko, da smo se še naslednji dan - po nedeljskih svetih mašah zaustavili, pojedli in poklepetali - kot agape.

Še nekaj fotografij