Velikonočno voščilo

Aleluja! Kristus je vstal! Aleluja!

Zbrani smo na jutro velike noči, našega največjega praznika. Vsako leto nas napolnjuje z veseljem in novo duhovno močjo za življenje. Prav je, da tudi letos izkoristimo ta ugoden trenutek, to milost, da smo lahko sploh tukaj, še enkrat, in da vse to lahko doživimo, ker za nas danes ni najbolj pomembno, da stvari vemo, ampak da jih sprejmemo na tak način, kot je to želel Peter, ko je oznanjal o Jezusu Kristusu.

Prišel je namreč v mesto, kjer je govoril Judom, ki so že poznali stvari in so gotovo kaj slišali o Jezusu. In začne (v prvem berilu smo slišali): »Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji. Veste o Jezusu iz Nazareta. Vse to veste. Veste, da je vstal od mrtvih, kot se govori ...«. Ampak kako konča ta nagovor: »Nam (Jezus) je naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.«
Tudi za nas je to pomembno. Tudi mi smo že veliko slišali o Jezusu, prebrali morda kakšno knjigo, morda celo Sveto pismo – zgodba nam je znana. A kaj nam to pomaga, če danes v svojem življenju živiš pod težo greha in zla? Če ne moreš komu odpustiti, če si zasužnjen z nečim, če ti je težko služiti v družini, če te vsak dan nekaj razjeda in živiš le napol. Zato Peter pravi, da kdor veruje danes, to jutro, kar oznanja Božja beseda, temu so danes odpuščeni grehi. Ta bo danes doživel vstajenje od mrtvih. Kajti tisti, ki greši in ni svoboden greha, je duhovno mrtev človek. Zato Cerkev danes oznanja z močjo. Tako kot je Peter v svojem času, Bog tudi skozi vso zgodovino pošilja oznanjevalce, pričevalce, ki so s tem, da so sami verovali in bili spremenjeni, postali pričevalci za druge, prenašalci vesele novice. In ta vesela novica je danes prišla do nas. Hvala Bogu, da imamo to možnost, da skupaj s Kristusom tudi vstanemo od mrtvih. Če smo mu podobni v smrti, v njegovi pripravljenosti služiti Bogu in dati življenje za druge, bomo podobni tudi v vstajenju – v tej zmagi nad zlom, ki nas pritiska.

Tega želim vsem vam. Pogumno iščite naprej v življenju, kot so apostoli, čeprav so se srečevali z nečim, česar si niso znali razložiti, pa niso ostali pasivni.
Želim, da bi bili radovedni ljudje, ki se ne zadovoljimo s tem, kar smo dosegli in kar živimo, ampak da želimo več na področju svetega in resničnega življenja. Da se stegujemo za tem, kar je pred nami (kot pravi Pavel). Kar je za nami, je že zadaj. Hitimo proti cilju. In kaj je naš cilj? Da bi bil tudi naš grob prazen – da vstanemo od mrtvih!

(nagovor župnika na velikonočno jutro)