Zahvalna nedelja, dan zakoncev in zakonskih jubilantov 2023

Pri sveti maši ob 8.00, 5.11.2023, na zahvalno nedeljo, smo se Bogu zahvalili za vse, kar prejemamo od Njega. Bilo pa je še posebej slovesno, saj smo se spomnili zakonskih jubilantov, zlasti še tistih, ki so praznovali okroglo obletnico poroke. Žal so se odzvali le 4 pari. Smo pa bili teh parov še posebej veseli, saj smo se še posebej molili zanje in za njihov zakon.

Vstop v sveto mašo je bil slovesen – poročna koračnica. Tudi uvod v sveto mašo je bil primeren dogodku.
Župnik Simon je v homiliji dejal, da nam je Bog dal lepo Besedo za današnji dan, za zahvalno nedeljo, predvsem za to priložnost, da se pri tej sveti maši zahvaljujemo za dar zakonskega življenja mnogih med nami. Prvo berilo ni namenjeno le duhovnikom, čeprav Gospod pravi, da je ta beseda namenjena njim. Res je, da so na prvem mestu besede namenjene duhovnikom, tudi župniku Simonu, ker pove vso resničnost duhovniškega stanja. Gospod jih okara, da duhovniki na nek način samo govorijo, ne delajo pa tega, kar govorijo (kar Jezus v evangeliju očita farizejem). Duhovniki se ne niso držali svojih obljub, svoje zvestobe Bogu. Ker svojega poklica niso opravljali tako kot bi ga morali. Ampak to ni beseda samo duhovnike. Prvo berilo bi namreč lahko župnik prebral doma, sam sebi. A to se dogaja povsod – v Cerkvi, po svetu.
Tudi drugi se lahko najdemo v tej Besedi, ker imamo podobno poslanstvo, nalogo kot duhovniki. Predvsem danes, ko smo bili pri tej sveti maši zbrani v hvaležnosti za zakonsko življenje. Starši, možje in žene vidimo, da je tudi pri nas ta nevarnost, da druge učimo (svoje otroke, vnuke), pa vidimo, da sami ne delamo tega, kar jih učimo.
To je vedno nevarnost pri vsakem človeku, da smo zelo pametni za druge, za sebe pa ne toliko. Nismo pa tako resni, ko gre za naše osebno življenje. Prebrana Beseda nas ne samo opozarja na to nevarnost, da smo dvolični, hinavski, da drugim govorimo, kako morajo živeti, sami pa se tega ne držimo, ampak na daje zgled, lep primer. V drugem berilu smo slišali apostola Pavla. Vidimo, da mu je Gospod podaril to ljubezen – »ste se mi tako priljubili, tako smo bili pozorni do vas, Tesaloničanov, da smo kot mati za svoje otroke, tako smo vas negovali, smo skrbeli za vas«. Vidimo, kakšno ljubezen je nosil apostol v svojem srcu za vse te kristjane. Se je trudil, garal. Torej, ni samo z besedami oznanjal evangelij, Jezusov nauk, ampak je tudi s svojim življenjem pokazal, kaj pomeni ljubiti nekoga. To je lep primer tudi za nas. Vi, zakonci ste danes znamenje, da je to možno. Bog nam daje sposobnost, da se trudimo, da ljubimo svoje bližnje, da vlagamo v odnose, ker je potreben napor, da živimo skupaj, v edinosti. Ne pade kar z neba, veliko truda je potrebno, ampak Gospod nam to da, nas hrani. Nam da duhovno hrano. Tako kot nam daje zemeljsko hrano, kljub vsem poplavam, suši in toči imamo za jesti, da naše telo živi. Tudi našemu duhu Bog daje hrano. Kljub vsem nevarnostim, težavam, grehu, ki obstaja, Bog daje hrano, da lahko izpolnimo svoje življenjsko poslanstvo. Danes smo hvaležni Bogu, da je tako velikodušen do nas in ga prosimo, da bi res lahko živeli avtentično svoj poklic, da bi izpolnili svojo vlogo v tem svetu in da bi nas varoval sebičnosti, egoizma, ki lahko uniči skupnost – zakonsko, cerkveno. Napuh vedno uničuje. Da bi nam dal ponižnost, skromnost, da bi živeli svoje življenje kot strežniki. Da bi služili, dajali sebe. (Kdor med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik). Božja modrost – streči drugemu, izgubljati življenje za drugega pomeni prejemati življenje, živeti, ohranjati. To je prihodnost. Izgubljati življenje za otroke, rojevati otroke. Je težko, naporno, te omejuje v nekaterih stvareh. Tu je življenje.

Po homiliji so sledile prošnje vernikov – za zakonske jubilante, preostale zakonce, družine, za pare, ki se bodo odločili za skupno življenje, za tiste, ki iščejo življenjskega sopotnika ter za razvezane in vdovele.

Ob koncu maše smo ob zahvalni nedelji zapeli še zahvalno pesem. Zakonski jubilanti ter preostali zakonci so prejeli poseben blagoslov.
Po maši pa smo bili vsi povabljeni k agape. Mize so se namreč šibile od dobrot. Ob hrani in pijači se jezik hitreje razveže in tako lažje stkemo nove vezi, se podružimo in poklepetamo z ostalimi brati in sestrami. Tako smo iz stavbe odšli duhovno in telesno okrepljeni in hvaležni.

Več fotografij si lahko ogledate tukaj