Predstavitev poti na Kilimandžaro našega župnika Simona Kvaternika

Pot smo mu omogočili župljani in župljanke župnij Ljubljana - Fužine in Ljubljana - Moste in drugi darovalci kot darilo ob srebrno mašnem jubileju, ki ga je praznoval lansko leto, za kar nam je še zdaj zelo hvaležen.
Presenetilo ga je življenje v Afriki in tudi njihova mentaliteta.
Infrastruktura (od cest, stavb, hiš za bivanje) je mnogo slabša kot pri nas.
Skupina pohodnikov, med katerimi je bil tudi župnik, ni imela veliko stika z domačini, razen s šerpami in pri ogledu plemena Masajev.

Nekaj navedb iz potopisnega govora župnika Simona si lahko preberete spodaj.

Gremo naprej na zadnjo bazno postajo, ki je na 4700 metrih. Zmeraj manj je rastlinja. Verjetno je bil nekaj let nazaj malo večji požar, saj so grmi ožgani, a že poganja in se tako rastlinje obnavlja, raste novo. Tudi steza je na nekaj odsekih zidana (ker je veliko potočkov, voda iz hriba dere). Voda teče po kanalu, ki je pod zidano potjo, da imajo pohodniki lažji korak in jim toliko ne drsi. Pot sicer ni zahtevna, ni ekstremnih vzponov, klancev. Na lahko se vzpenjaš. Imaš takole ...

…………….

Temperatura je bila 9, 10°C. Tako zunaj kot znotraj hiške. Spali smo približno 2 uri. Ob polnoči smo štartali na vrh. Šli smo z lučkami. 7 ur smo hodili z lučkami. Tukaj je najbolj strmi del, pot gre cikcak. Ni pa nič za plezat. Hodiš 9 ur za 1000 metrov nadmorske višine. Hodiš pol koraka naprej in ne en korak. Paziš na dihanje – skozi nos notri, zadržiš zrak, in čez usta ven, da ujameš čim več kisika. Vodiči, šerpe so med potjo gledali nas, pohodnike, kako se obnašamo, kako gre. Eno pohodnico je kar zanašalo, sem mislil, da bo kar dol padla. Prišli smo do prvega vrha Gilman's Point (5685 m). Če prideš na ta vrh, se že smatra, da si osvojil vrh. A od tukaj dalje 4 iz naše skupine niso šli naprej. Od tu dalje smo potrebovali dereze, ker je sneg. Od tu naprej je bilo zame najtežjih – tistih zadnjih 100 metrov, ne znam opisat, kot da bi bil pijan, nisem imel ravnotežja, nič me ni glava bolela, ni mi bilo slabo, bil sem omotičen. In počasi je šlo, zelo počasi. Enostavno ne moreš. Imeli smo oblačno, imeli smo pol ure sonca, da me je opeklo po glavi. Evo, to pa je na vrhu – 5895, to je najvišji vrh. Tukaj je ekipa – ta je spet bos, za fotografijo se je spet sezul (smeh). Tisti dan, ko greš gor, greš ob polnoči, ob 11.00 smo bili na najvišjem vrhu in potem smo se spustili do zadnje baze (4700 m), tam smo imeli kosilo in potem do 3700 m. Tisti dan je bil najbolj naporen -16, 17 ur hoje. Ampak hoja za dol ni problem. Za kar smo mi potrebovali 9 ur hoje na vrh, smo za dol potrebovali le uro in pol. Po enem melišču smo šli, je kar »letelo«. Brez problema, ura in pol za kar si se ...

………..............

En dan smo imeli rezerviran za safari. Šli smo z džipi v safari, približno 4 ure smo se vozili. Videli smo živali – levji par, edini levji par, ki smo ga videli. Videli smo razne ptice, antilope, ki jih ne vidimo v Sloveniji. Največ je bilo slonov. Črede slonov. Zelo blizu so bili, zelo mirni so bili – mimo džipov so hodili. Po nacionalnem parku se voziš po makadamskih poteh in iščeš živali, kar pač najdeš, vidiš. Mi smo iskali žirafe 2 uri. Tu lahko vidimo drevo baobab. Ima debela debla in krošnje so zelo zanimive. Debla so vsa poškodovana od slonov. Sloni, kadar je sušno obdobje, z okli praskajo skorjo, da dobijo tekočino ali ličinke. Ni drevesa, ki ni oskubljeno. Videli smo tudi ...

ELP